Čeprav bi, če bi bilo vse lepo in prav in če ne bi politična večina pod vodstvom SDS v državnem svetu ta ponedeljek izglasovala dvojnega veta na dva zakonska predloga aktualne manjšinske koalicije in vlade Marjana Šarca, bili tako poslanci in vlada kot večina preostalega državnega aparata že na bolj ali pač manj zasluženem dopustu, se to poletje in te parlamentarne počitnice domači politični strategi, ki imajo v rokah škarje in platno slovenskega notranje-političnega dogajanja, pač ne bodo kaj prida odpočili. V prvi vrsti je glavni in ključni razlog za to, da je, kot še prevečkrat in prerad poudarja tudi sam predsednik vlade Marjan Šarec, aktualna koalicija manjšinska in da je v posameznih primerih odvisna od projektnega sporazuma in sodelovanja z Levico, v posameznih primerih pa od podmiznih dogovorov s Slovensko nacionalno stranko Zmaga Jelinčiča. Vse bolj pa postaja očitno, da so volilno kri oziroma možnost predčasnih volitev zavohali tudi v preostalih strankah Šarčeve manjšinske koalicije, še posebej pa po številu poslanskih glasov najmočnejši Stranka modernega centra in Socialni demokrati. Če že tako ali tako ni jasno, ali Levica jeseni bo ali ne bo podprla varnostno in ne socialno ter ekološko naravnana razreza proračunov za leti 2020 in 2021, so nož v koalicijski hrbet z vzdržanim nasprotovanjem noveli zakona o izobraževanju najprej zarili poslanci Stranke modernega centra, danes pa so se z odločnim nasprotovanjem izbiri profesionalnega evrokrata Janeza Lenarčiča predsednika vlade za kandidata za novega evropskega komisarja Slovenije za podoben koalicijski harakiri kar iz Maribora odločili še Socialni demokrati.

Tudi pri noveli zakona o izobraževanju – ki je mimogrede plod pameti in dometa kadrov Socialnih demokratov na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, na čelu katerega tudi ta mandat ostaja Jernej Pikalo – gre sicer za v novejši politični zgodovini že videno taktiko, ko politična večina v državnem zboru sprejema zakonske rešitve, za katere že vnaprej ni najbolj jasno, ali sploh bodo vzdržale presojo Ustavnega sodišča, pa čeprav gre v dotični zadevi celo za izpolnjevanje razsodbe taistega Ustavnega sodišča. To je denimo danes objavilo, da je del zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki ji ta mandat z zaenkrat očitno trdo roko – pri nas se namreč pripadniki policije nad političnim pritiskom za nasilje nad ilegalnimi prebežniki tako kot v primeru sosednje Hrvaške javno še ne pritožujejo – načeluje minister iz kvote Liste Marjana Šarca, Boštjan Poklukar, glede uporabe tehničnih sredstev za optično prepoznavo registrskih tablic pri opravljanju policijskih nalog zaradi neskladja s pravico do varstva osebnih podatkov po 38. členu ustave neustaven.

Ta del zakona o policijskih pooblastilih je sicer od danes naprej na pobudo varuha človekovih pravic in po volji Ustavnega sodišča razveljavljen, toda tako kot v primeru električnih paralizatorjev, je slovenska policija na domače davkoplačevalske stroške ta tehnična sredstva za vohunjenje nad državljani že nabavila, toda čisto zares pa jih še nikoli ni uporabila, kar pač samo po sebi pomeni, da gre še za eno stran vrženo represivno investicijo domačega represivnega aparata, toda za to tudi v tem primeru nihče pač ne bo politično odgovarjal.

Drugače pa je s politično odgovornostjo za razpad neke koalicije in vlade. Vse sile na poletni politični šahovnici domačega notranjepolitičnega močvirja bodo tako usmerjene v to, kako dovolj zvito politično odigrati svojo vlogo tako, da se nikakor ne bi moglo pripetiti, da bi prav v posamezni stranki prevzeli to odgovornost za razpad aktualne koalicije in vlade Marjana Šarca ter novo obdobje politične nestabilnosti in ponovnih predčasnih državnozborskih volitev. Da on ne namerava biti ta, ki bo zavrtal poslednjo luknjo v že tako ali tako luknjičasto lastno koalicijsko barko, je Marjan Šarec nakazal tako s samostojno izbiro kandidata za evropskega komisarja kot s preko posrednikov najavljeno govorico, da bi utegnil na glasovanje o razrezih proračuna za leti 2020 in 2021 vezati tudi lastno nezaupnico. Čeprav težko spregledajo, da so jo v razrezu proračuna pač najbolje odnesli resorji, ki jih obvladujejo ministri prav iz kvote Liste Marjana Šarca, bodo to koalicijo in vlado morale zrušiti druge koalicijske partnerice, saj v Levici po debaklu na evropskih volitvah na nove predčasne državnozborske volitve še preprosto niso pripravljeni oziroma, povedano z besedami Luke Meseca, dovolj konsolidirani. Toda tako to gre. Če bo to SMC, bo to končni politični harakiri za ta pravzaprav zgolj eno-mandatni in že nekaj časa propadli politični projekt Mira Cerarja. Če pa bodo to Socialni demokrati, pa bo to v prvi vrsti posledica napačnih potez na politični šahovnici oziroma golega dejstva, da se igralci, ki jih je okoli sebe v tem kratkem času nabral Marjan Šarec, preprosto bolje in bolj pragmatično znajdejo kot pa nove politične sile za sicer velikim hrbtom predsednika državnega zbora Dejana Židana, ki so prevzele v ideološkem smislu pač tako staro stranko, kot je SD.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s poletno politično šahovnico strategov koalicijskih strank manjšinske vlade Marjana Šarca v zobeh poskrbel Tomaž Z.