Čeprav je predsednica Društva slovenskih pisateljev v odstopu Aksinja Kermauner ob svojem nastopu in v programu za mesto predsednice najstarejšega stanovskega društva pisateljev na Slovenskem zapisala, da bo posebno pozornost namenila demitizaciji pisateljskega poklica v smislu, da se pisateljskemu statusu vrne spoštovanje, da bodo avtorji lahko preživeli s tistim, kar napišejo, je po njenem odstopu in nepreklicni odpovedi sodelovanja sodelavk Nike Brajnik, Nine Kokelj, Agate Šimenc ter Nane Vogrin že popolnoma nepreklicno jasno, da ne le, da ji v tem ni uspelo, ampak da ji je, še posebej s svojimi izjavami, s katerimi naj bi pojasnila razloge svojega odstopa po komaj dobrega pol leta mandata, celo uspelo, da je razumevanje položaja in vloge tako pisateljskega poklica kot vse umetnosti ter kulture v domači državi in širši družbi pravzaprav še poslabšala.

Kolikor že, da je lahko širši javnosti povsem razumljiva trditev Aksinje Kermauner, da pisatelji pač niso ekonomisti in da mora tudi sama kot ustvarjalka misliti na lastno življenje in poklicno ustvarjanje, pa je tudi v sinočnjih Odmevih pri Rosviti Pesek ostalo v zraku neodgovorjeno vprašanje, zakaj da bi se potemtakem katerikoli že pisatelj ali pisateljica, kot je denimo tudi Aksinja Kermauner, sploh odločil za kandidaturo za predsednika in zastopnika ter s tem odgovorno osebo društva, če da ta že zaradi obsega dejavnosti, premičnega in nepremičnega premoženja od posameznika oziroma posameznice terja tudi določena povsem ekonomistična znanja in vedenja. Toda, ker ekonomistov med pisatelji ni na pretek, gre pa le za poklic, katerega glavna značilnost je vendarle fikcija oziroma umik od vseobsegajoče ekonomske realnosti, enako nejasno ostaja, zakaj potemtakem Društvo slovenskih pisateljev oziroma njegovi člani ne ukrepajo in upravljanje premičnega in nepremičnega premoženja ter finance društva prepustijo za to pooblaščenemu strokovnjaku v vlogi denimo generalnega sekretarja ali izvršnega direktorja društva.

Toda kljub po domače izraženi sinočnji prispodobi Rosvite Pesek v Odmevih, da ni jasno, kako ima društvo finančne težave ob treh mercedesih v garaži, kar bi naj bili hišici v Belem križu na Obali in na Bledu ter pisateljska vila in dvorišče v najstrožjem protokolarnem centru Ljubljane, kaj več od pojasnila, kot da se na tak način in ob takšnem mačehovskem odnosu države do društva, ki je vendarle pomembno vlogo odigralo tudi pri osamosvojitvi pred danes že dobrimi 27-imi leti, od Aksinje Kermauner pač nismo izvedeli. Kljub vsemu premičnemu in nepremičnemu premoženju ter bolj ali manj slavni tradiciji so v Društvu slovenskih pisateljev slovenski kulturi in njenemu ugledu ter položaju v širši družbi še največjo škodo naredili prav z na slepo in na vse povprek izrečenimi obtožbami na račun ministrstva za kulturo in države, ki da sta največja krivca za njihov lasten finančni polom. Toda tako to gre. Aksinja Kermauner pač nima prav, ko trdi, da bi se država morala zavedati, da gre za društvo pisateljev in ne ekonomistov. Da gre za društvo pisateljev in ne ekonomistov, bi se namreč v prvi vrsti morali zavedat pisatelji sami.

Odpoved: Tudi za tokratni nekoliko ekspresni N-euro moment sem z odstopom Aksinje Kermauner in politično ekonomiko sprenevedanja Društva slovenskih pisateljev v zobeh poskrbel Tomaž Z.