Glede na to, da so včeraj začeli teči roki za izvedbo referenduma, ki ga je tudi poslanska večina hočeš nočeš morala razpisati za 11. maj letos na zahtevo 47 tisoč podpisov članov in simpatizerjev največje in po besedah evropskega poslanca Mateja Tonina tudi najmanjše opozicijske stranke, na katerem naj bi se volivke in volivci naknadno odločali o vprašanju: Ali ste za to, da se uveljavi zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, ki ga je sicer vladajoča koalicija strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica sprejela na seji 30. januarja letos?, je jasno, da bomo v tokratnem zadnjem letu aktualnega mandata in pred ponovnimi rednimi parlamentarnimi volitvami najkasneje konec aprila 2026, ponovno in kot že nekajkrat priča politični zlorabi izjemnih umetniških dosežkov in umetnic ter umetnikov, da bi se agitiralo in motiviralo do kulture in umetnosti pač ravnodušni, če ne že celo popolnoma sovražno nastrojeni del domačega, sicer povečini ruralnega in z omejenim dostopom do kulturnih ter umetniških vsebin zaznamovanega domačega volilnega telesa. 

Formula, po kateri se v zadnjem letu pred naslednjimi državnozborskimi volitvami, ki bodo ne glede na mokre želje že trikrat predsednika vlade in aktualnega prvega človeka opozicije brez samoumevno zagotovljene politične podpore celo na desnem političnem polu, iz katerega sicer izhajata in svojo politično moč črpata Janez Janša in še naprej trdno njegova Slovenska demokratska stranka, redne in ne izredne oziroma predčasne, ni sicer nič posebno novega, saj so se v SDS in njenih političnih satelitov taktike mobilizacije večinsko ruralnega desnega volilnega telesa, za katerega sta izjemna dosežka na področju umetnosti nemara zgolj opusa Slavka Avsenika ali denimo Lojzeta Slaka, napram posamezni družbeni skupini, ki je tako kot so to tudi domači izjemni umetniki v manjšini, v preteklosti često posluževali. Le da so za razliko od umetniških ustvarjalcev, katerih delo je tako izjemno, da bi si že po zdaj veljavnem zakonu iz leta 1974 zaslužili ta dodatek k pokojnini, na političnem tnalu bile denimo samske ženske, ki bi se želele oploditi z medicinsko pomočjo, pa priseljenci, drugače spolno usmerjeni in druge brez vsakega dvoma za razliko od vrhunskih umetnikov še manj prepoznane in priznane manjšinske družbene skupine.      

Ne glede na to, da ima parlamentarna opozicija v skladu z ustavo in referendumsko zakonodajo vsekakor pravico zbirati podpise, kar je že sama po sebi agitacija in motivacija, a zgolj najbolj zagriženega lastnega volilnega telesa, in kadar jih zbere dovolj, kot to ponavadi uspe SDS tudi brez pomoči Nove Slovenije, s katero se je postavil samo Matej Tonin in nihče iz SDS, zahtevati naknadno referendumsko odločanje o pravzaprav katerem koli že v državnem zboru sprejetem zakonu oziroma predpisu. Toda enako ima tudi parlamentarna večina na voljo določene politične možnosti, da ji tudi tokrat ne bi tako gladko uspelo, kot je to ponovno izkazala SDS oziroma njeni najbolj goreči podporniki in člani, katerih glas tudi na naslednjih volitvah pa je vendarle pravzaprav že zagotovljena materija. 

Ker je izjemnih umetniških ustvarjalcev v Sloveniji ne glede na vso pomembnost domače umetnosti in kulture za ohranitev narodove biti ter državotvornosti, in kar že trobijo ter kar še bodo trobili iz SDS in njenih političnih satelitov, pravzaprav izjemno malo in ker letos uveljavljeni zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti področje pravzaprav regulira, uvaja natančne kriterije, po katerih se prav lahko zgodi, da jih bo glede na prejšnjo ureditev še nekoliko manj, kot jih je bilo do sedaj, je samo po sebi jasno, in da na to računajo tudi v opozicijski SDS, da ne gre za omembe vredno politično silo oziroma število volilnih glasov, ki bi jih kaka politična stranka desno-konzervativne usmeritve zaradi te referendumske zlorabe umetnosti oziroma izjemnih dosežkov umetnic in umetnikov utegnila izgubiti. Še posebej glede na to, kako se Janez Janša in SDS ter s tem tudi njegovo volilno telo do umetnosti in kulture v vsakdanjem življenju sicer pozicionirajo. 

Toda pred začetkom uradne predreferendumske kampanje v petek, 11. aprila, so tudi iz vladne koalicije in še posebej največje vladne stranke Gibanja Svoboda preko predsednika Roberta Goloba, ki je za razliko od ministrstva za kulturo in prav tako vladne stranke Levica pozval k bojkotu tega referenduma, na nek način javnosti in predvsem umetnikom in umetnicam na sploh sporočili, da se zanje na odprti politični areni in tudi v predreferendumski ter posledično tudi predvolilni kampanji pravzaprav ne bodo borili. S čimer so neposredno dali vedeti, da tudi sami na ta manjšinski del volilnega telesa, ne glede na večinski del, ki je izjemnim dosežkom na področju umetnosti še naprej naklonjen, pravzaprav niti ne računajo. 

Bojkot je sicer lahko prav tako legitimna politična taktika, saj bo referendum propadel, če se glasovanja ne bo udeležila vsaj petina volilnega telesa, kar pa je za Janeza Janšo brez Anžeta Logarja vendarle težko dosegljiva številka oziroma volilna mobilizacija. Toda tako to gre. Ne glede na to, da bosta ministrstvo za kulturo in stranka Levica sodelovala v predreferendumski kampanji, je sicer ob bojkotu največje vladne stranke povsem možno, da 338.671 volivk in volivcev na lepo sončno majsko nedeljo sploh ne bo prišlo do volišč po vsej državi. A s tem tudi Gibanje Svoboda izjemnim umetniškim ustvarjalcem in vsem, ki jih podpiramo, vendarle samo po sebi sporoča, kako pravzaprav nepomembni zanje smo in kako bi se na vsak način in s svojevrstno podporo tej politično referendumski zlorabi umetnosti tudi v tej stranki radi približali in prikupili prav temu, od umetnosti in kulturi odtujenemu večinskemu volilnemu telesu.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z naknadnim zakonodajnim referendumom o dodatkih k pokojninam za izjemne dosežke v umetnosti kot politično zlorabo umetnosti za agitacijo domačega večinskega volilnega telesa v zobeh poskrbel Tomaž Z.

Vir: Albert Dubou / Flickr