Navdušenje oziroma vsaj strast do pravdanja na sodiščih okoli včasih tudi povsem nesmiselnih reči je v zgodovinsko izoblikovani kulturni identiteti in nenazadnje literaturi domačega naroda. Lep primer je Kozlovska sodba v Višnji gori, splošno znana in priznana karakterna vrlina, na katero še dandanes opozarjajo sodni zaostanki oziroma izjemno veliko sodnih zadev na pravzaprav vseh nivojih sodne oblasti, od najnižjih sodišč do Ustavnega sodišča Republike. Toda to, čemur smo priča v dneh, ko je glede na trenutno rekordne številke umrlih in hospitaliziranih, odstop še zadnjega epidemiologa Maria Fafangla iz politično imenovane svetovalne strokovne komisije ministra za zdravje Tomaža Gantarja iz DeSUS, ki jo, kako nenavadno, vodi članica SDS Bojana Beovič, dejstvo, da je o aktualnih razmerah in med drugim o soočenju z epidemijo z vodji poslanskih skupin SDS, SMC, LMŠ in SD danes ob posvetu o sodnikih na splošnem sodišču EU, Sodišču EU in domačem Ustavnem sodišču spregovoril predsednik republike Borut Pahor, jasno, da se v državi v tem boju zoper epidemijo in za iliberalno demokracijo več ne ve, kdo pije in kdo plača, je nov vrh slovenskega reševanja vseh, pravih in namišljenih težav s tožbami na sodiščih.

Denimo pevcu Zlatku Čordiču zaradi v poosamosvojitveni zgodovini prve take, z oblastniško aroganco podprte odločbe Ministrstva za kulturo in ministra Vaska Simonitija o izbrisu iz registra samozaposlenih v kulturi s pravico do plačila prispevkov za zdravstveno in pokojninsko blagajno zaradi domnevnega neukvarjanja z osnovno kulturno dejavnostjo, čeprav je ta pravica podeljena za obdobje petih let in se jo v skladu s še naprej veljavno zakonodajo preverja šele ob izteku obdobja in prošnji za podaljšanje statusa, kot v vseh drugih smislih pravzaprav nemočnemu posamezniku v boju zoper državo oziroma samovoljo ministra in uradnikov ministrstva za kulturo sicer ne preostane drugega, kot da se obrne na Upravno sodišče, ki je v preteklosti že kar nekajkrat korigiralo strokovno in vsebinsko napačne odločitve uradnikov in prišepetovalcev ministrov za kulturo, kakopak tudi ko sta ta resor po sili razmer in res neuspešno v samooklicano levosredinskih koalicijah ter vladah obvladovali stranki DeSUS ali SD, ki je nenazadnje zaslužna za marsikatero kadrovsko kalvarijo, za katero je in bo, kot kaže, na področju javnih zavodov v kulturi, denimo Moderne galerije, dokončno politično poskrbel minister Simoniti iz SDS. Toda tudi če minister Simoniti in njegovi prišepetovalci pri samo sebi lastni interpretaciji diskrecijskih pravic ministra, ki da odloča o vsem in vsemu na področju umetnosti ter kulture, niso imeli prav, bomo račun, dolg in odškodnino za Zlatkota v imenu države poravnali davkoplačevalci.

Enako velja tudi za nacionalno Slovensko tiskovno agencijo. Glede na to, da jo Urad vlade za komuniciranje z zaustavitvijo rednih izplačil za opravljeno dejavnost z zakonom o STA predpisane javne službe izsiljuje in da direktor UKOM Uroš Urbanija kljub javno obelodanjenemu vztraja pri samo njemu in odvetniškemu trustu SDS jasni interpretaciji določil zakonov o medijih in nacionalni agenciji, po kateri se naj bi lahko mimo nadzornega sveta vsak direktor UKOM vtikal v višine in vsebine pogodb, ki jih v okviru kompenzacij in tržne dejavnosti podpisuje vsaj kot medij, pa ne glede na državo kot ustanovitelja le avtonomna Slovenska tiskovna agencija, se je njen direktor Bojan Veselinovič v imenu pravne varnosti, poslovanja in delovanja STA, samega sebe in nenazadnje vseh zaposlenih, ki so za že opravljeno delo ostali brez plačila, pravzaprav primoran na pomoč obrniti k tretji veji sodni oblasti. In ponovno, če UKOM in njegov direktor Uroš Urbanija ne bosta imela prav oziroma bo sodišče razsodilo v prid Slovenski tiskovni agenciji, bomo račun v imenu države z zamudnimi obrestmi vred poravnali davkoplačevalci.

Toda te dni, ko je vse bolj jasno, da je le še vprašanje časa, kdaj bosta izvršna in zakonodajna oblast iz rok predsednika vlade in koalicije Janeza Janše ter stranke SDS – pa čeprav za ceno, da se bo na premierski položaj kot obrambni, zunanji in okoljski minister, potrjeno nesposoben, zavihtel veliki povratnik na čelo DeSUS, Karel Erjavec – le izpuhteli, se tej zgodovinsko kulturno izoblikovani narodovi strasti do prekomernega, čezmernega in pravzaprav nepotrebnega pravdanja ne zmorejo odreči tudi tisti, ki bi naj pravzaprav te dni upravljali to, ne le v boju zoper epidemijo covida-19 neuspešno državo, v kateri se o diametralno nasprotnih pogledih na prihodnost ukrepov kar preko medijev javno dajeta ministra za zdravje in gospodarstvo. Tako je ta teden denimo postalo znano, da največja stranka SDS in v njenem imenu predsednik stranke in aktualne, svoje tretje vlade, Janez Janša, kanita sodno preganjati eno od javno pač izpostavljenih protestnic petkovih kolesarjenj proti vladi Tjašo Prošek zaradi zapisa na Twitterju, omrežju, na katerem pa je v skladu z obstoječo sodno prakso denimo predsedniku vlade s svojega edinega profila dolgoletni novinarki nacionalne televizije dovoljeno obkladati s presstitutkami.

Hišni advokat predsednika vlade osebno in SDS Franci Matoz je tako na Tjašo Prošek naslovil dopis, v katerem navaja, da je dne 2. decembra na socialnem omrežju, na svoji Twitter strani profila objavila zapis: »Tale Vlada Republike Slovenije pod vodstvom skorumpiranega kriminalca Janeza Janše in njegove diktaturne stranke SDS – Slovenska demokratska stranka, bo dobila 1 % kredibilnosti v trenutku, ko v proračun vrnejo celoten presežek izplačil nad 700 evrov mesečno. Potem bodo lahko uporabili celo besedo solidarnost. Katere pomena očitno ne razumejo«. Matoz od Tjaše Prosek, katere število sledilcev se je sicer nekoliko povečalo na račun te nenadejane publicitete, zahteva, da izjavo na istem mestu prekliče, v nasprotnem grozi s sprožitvijo vseh sodnih postopkov. In če se bo izkazalo, da je Twitter predvsem po zaslugi Janeza Janše oziroma Maršala Twitota in njegovih sledilcev že od nekdaj besedna greznica, v kateri, dokler nekdo na sodišču ne dokaže drugače, lahko rečeš, da je samo zaradi zastaranja postopka v zadevi Patria osvobojeni Janez Janša skorumpirani kriminalec, bomo sodne stroške Tjaše Prošek ponovno, a tokrat v imenu SDS iz njenih mesečnih prilivov iz proračuna ponovno poravnali davkoplačevalci.

Isti, torej, ponovno davkoplačevalci, bomo posredno denimo poskrbeli tudi za sodne stroške pevke Jadranke Juras, ki jo zaradi kritike zahodnih okupatorskih sil in Slovenske vojske v Afganistanu preganja razžaljeni Sindikat vojakov Slovenije, saj so sredstva sindikata zbrana iz članarine plač vojakov kot javnih uslužbencev, pa še in še bi lahko naštevali. Toda tako to gre. Sodišča so zaradi političnih tožb za discipliniranje posameznikov in medijev gotovo res preobremenjena, toda na sodiščih in s sodišči se ne rešuje oziroma upravlja države, razen če ni ta že povsem zavožena, kot se te dni pač zdi Slovenija.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s pravdarsko zavoženo državo Slovenijo pod aktualno vlado in koalicijo v zobeh poskrbel Tomaž Z.