Za vsako pa čeprav zgolj v navednicah rečeno normalno demokratično družbo vsaj nenavadna politična enotnost opozicije in pozicije, ki smo ji lahko bili priča ob soglasni zavrnitvi predloga Sodniškega sveta kandidatke za višjo sodnico Anite Dolinšek prejšnji petek v Državnem zboru, in zakon o Slovenskem državnem holdingu, ki ga namerava v prihodnjih dneh brez večjega upanja na uspeh poskusiti spremeniti opozicijska Združena levica, imata nekaj skupnega. Tako postopek potrjevanja novih kandidatk in kandidatov za domače sodniške vrste kot imenovanje za poslovanje vsake družbe in s tem tudi SDH kot glavnega akterja razprodaje še preostalega premoženja države sta namreč povsem v skladu z veljavno zakonodajo trdno v rokah političnih sil pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti. Kar sicer ne preseneča, saj taiste politične sile zakone tudi sprejemajo in spreminjajo, toda to samo po sebi v prvi vrsti pove, kako zelo spolitizirani sta slovenska družba in država .

Kljub temu da je minister za pravosodje Goran Klemenčič sinoči javno priznal, da je v preteklosti že več mednarodnih organizacij že večkrat domačo Republiko opozorilo, da bi bilo le potrebno razmisliti o tem, da se zakonodajni veji oblasti oziroma parlamentarni večini Državnega zbora odvzame pristojnost imenovanja sodnic in sodnikov, se to do zdaj še pač ni zgodilo. Tako je petkova zavrnitev s strani Sodnega sveta predlagane kandidatke še vedno povsem legitimna in zakonita, pa čeprav je to drugi tovrsten primer v domači po-osamosvojitveni zgodovini. Zato tudi v javnem odzivu Sodni svet, ki je bil kot posebni organ ustanovljen prav z namenom, da se v njem izvaja sodelovanje med sabo domnevno neodvisnima zakonodajno in sodno vejo oblasti, poslankam in poslancem, enotnim kot že dolgo ne, ne odreka pravice, da posameznega kandidata oziroma kandidatko podprejo ali ne. Opozarja pa, da je politična presoja kriterijev, kot smo ji bili lahko priča minuli petek v veliki razpravni dvorani Državnega zbora, resna grožnja pravni državi in neodvisnosti ter kakovosti sodstva.

Ob Združeni levici na dejstvo, da Slovenski državni holding, v katerega bo pet političnih nadzornikov kar po koalicijskem ključu - 3 SMC, 1 DeSUS in 1 SD – imenovala sedanja parlamentarna večina, ne bi smel imeti izključnih pooblastil za upravljanje oziroma v predčasno zaključenem mandatu vlade in koalicije Alenke Bratušek v Državnem zboru odločeno nadaljnjo privatizacijo premoženja države, opozarjajo tudi številne druge v Skupnost Državljani proti razprodaji združene civilno družbene skupine, iniciative in posamezniki, ki se bodo v soboto ob 16.00-ih na Kongresnem trgu v Ljubljani zbrale na opozorilnem shodu proti razprodaji državnega premoženja. Toda tudi rešitev, ki jo namerava opozicijska Združena lista kot novelo zakona o Slovenskem državnem holdingu SDH predlagati v sprejem koalicijski parlamentarni večini, poslank in poslancev ne razrešuje politične odgovornosti političnega odločanja tudi o privatizaciji državnega premoženja, pač pa jo celo povečuje.

Predlog Združene levice namreč predvideva, da bi moral Državni zbor pred vsako večjo privatizacijo posamezne najpomembnejše naložbe države, to potrditi z ustreznim sklepom navzoče parlamentarne večine, s čimer bi se konkretnih odgovornosti razbremenilo zgolj funkcionarje SDH. Združena levica sicer res predlaga še, da se število nadzornikov iz pet poveča na 10 ter da dodatnih pet prihaja iz vrst zaposlenih v družbah v državni lasti, saj da je samo tem dolgoročen razvoj državnih podjetij zares v interesu. Kar sicer drži, toda le ob glede na slovenske razmere političnega kadrovanja precej negotovi predpostavki, da zaposleni do dobro plačanih služb v državnih podjetjih niso prišli po tej ali oni politični liniji in da jih med nadzornike SDH ne bo imenovala kar vsakokratna parlamentarna večina.

Celotna domača parlamentarna politika pa tako opozorila 11 članskega Sodnega sveta, v katerega pet članov na predlog predsednika republike izvoli Državni zbor, šest članov pa iz svojih vrst izvolijo sami sodniki, kot zahteve iz javne tribune in peticije Preprečimo razprodajo sploh ni razumela ter dojela. Domači politični razred namreč ostaja sveto prepričan o lastni nezmotljivosti in nepogrešljivosti ter pravici, da se odločilno vtika v še tako zelo zahtevna strokovna pravna ali gospodarska vprašanja, pa čeprav se posamezni poslanci in poslanke na posamezna strokovna vprašanja sploh ne spoznajo in nimajo nikakršnih kompetenc za njihova razreševanja.

Posledica tovrstne politizacije države in družbe, v kateri imajo poslanke in poslanci o pravzaprav vsaki še tako zelo specifični zadevi na Slovenskem končno besedo, pa so zgolj še domnevna neodvisnost sodne veje oblasti, ki se konkretno kaže kot odločitve ustavnega sodišča, iz katerih je razbrati katera parlamentarna večina je imenovala sedanjo večino ustavnih sodnic in sodnikov, ter nadaljevanje ekonomsko sicer neupravičene privatizacije, ki jo politični razred na oblasti utemeljuje zgolj s strahom pred izgubo verodostojnosti države. Toda resnici na ljubo je država, ki proda svojo infrastrukturo in najbolje stoječa državna podjetja, prav tako neverodostojna, kot država, ki jih ne proda, kot je obljubila, da bi prišla do dodatnih posojil in denarja po nekoliko nižjih obrestnih merah.

Skupna točka protesta sodnega sveta po razpravi in presojanju strokovnih kriterijev izbora minuli petek z 82 glasovi proti in nobenim za v Državnem zboru zavrnjene kandidatke za višjo sodnico in za to soboto napovedanega protesta proti razprodaji državnega premoženja je sporočilo političnemu razredu, v čem je pravzaprav glavni razlog sedanje stagnacije družbe in države. Ta je v zadnjih 20 in nekaj let potekajoči načrtni politizaciji vseh nivojev domače države in družbe, ki se začne v strankarskih podmladkih in na nivoju lokalne samouprave, konča pa v političnih strankah Državnega zbora ter nadzornih svetih največjih državnih podjetij in pri oblikovanjih spiskov njihove prodaje. Toda tako to gre. Dokler bosta država in družba talki celotnega političnega razreda, bo pač veljalo, da sporočilo samo po sebi še ni sporočilo, če ga tisti, kateremu je namenjeno, pač noče slišati in upoštevati.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem premierno v novem programskem terminu vsako sredo ob 16.00-i uri z zahtevami proti nadaljnji politizaciji domače družbe in države v zobeh poskrbel Tomaž Z.