Protipravno izgnani prosilci za azil kot novi izbrisani

Protipravno izgnani prosilci za azil kot novi izbrisani

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 7. 2020 - 16.00

Sramežljivo, pa vendarle prihaja v širšo družbeno zavest tudi spoznanje, kako s prosilci za azil in mednarodno zaščito vzdolž južne meje s Hrvaško in ponekod tudi drugod po državi ravnajo pripadniki uniformirane slovenske policije in slovenske vojske, ko jih kljub njihovemu zaprosilu za azil in mednarodno zaščito ter v nasprotju z vsemi temeljnimi konvencijami mednarodnega prava protipravno vračajo obmejnim organom hrvaške policije, ki jih potem nedokumentirano, a z uporabo prisilnih sredstev mimo uradnih mejnih prehodov potisnejo še nazaj preko meje v Bosno in Hercegovino, tudi v posameznih primerih, ko so denimo migranti prišli iz Srbije ali Črne Gore. Toda šele zaenkrat še nepravnomočna sodba Upravnega sodišča, da je domača Republika Slovenija za in na račun davkoplačevalcev dolžna 24-letnemu prosilcu za azil iz Kameruna, ki je trenutno v Bosni in Hercegovini, ker so ga kljub jasno izraženi nameri po prošnji za azil pripadniki slovenske policije avgusta lani protipravno izgnali oziroma pushbacknili nazaj na Hrvaško, od koder pa so ga hrvaški policisti potisnili še nazaj v Bosno in Hercegovino, omogočiti prošnjo za azil ali na veleposlaništvu v Sarajevu ali z dovoljenjem za enkraten vstop v državo in plačati 5000 evrov odškodnine, pa je opozorila še na to, da so protipravno izgnani prosilci za azil in mednarodno zaščito pravzaprav novi izbrisani.

Čeprav je upravno sodišče zgolj potrdilo že znano dejstvo o protipravnem verižnem vračanju prosilcev za azil in mednarodno zaščito, saj ugotavlja, da je bilo tožniku, ki je želel v Sloveniji zaprositi za azil, poseženo v pravico do dostopa do azila oziroma azilnega postopka iz 18. člena listine EU o temeljnih pravicah, kršen pa je bil tudi 19. člen, ki prepoveduje kolektivne izgone in določa, da se nihče ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, so na pristojnem ministrstvu za notranje zadeve, ki politično usmerja na širšem evropskem nivoju perifernih držav dogovorjene protipravne prakse pripadnikov obmejne policije in slovenske vojske, za Slovensko tiskovno agencijo pojasnili, da se bodo na sodbo pritožili. Ministrstvo, ki mu še kar naprej načeluje minister Aleš Hojs v brez preklicnem odstopu, pa da bo, tako kot običajno, pravnomočno in izvršljivo odločitev sodišča spoštovalo in realiziralo.

Paralele z bojem za priznanje statusa in krivice izbrisa 25.671 državljank in državljanov nekdanjih republik ranjke SFRJ iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije se ponujajo kot na dlani. Za internacionalizacijo in domače priznanje sistematične nezakonite prakse in problema, posledica katerega so izplačila odškodnin in trajni madež na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic v prvih letih slovenske osamosvojitve, so tako kot v primeru ilegalnih pushbackov in nenazadnje na prvi stopnji Upravnega sodišča uspešnega konkretnega prosilca za azil iz Kameruna poskrbele nevladne organizacije, v zadnjem konkretnem primeru pa predvsem Amnesty International, Pravno informacijski center in Info Kolpa, od katerih je primer prevzel odvetnik Dino Bauk.

Tudi v primeru izbrisanih se je država Republika Slovenija sicer neuspešno pritoževala, nazadnje je svoj prav izgubila na Velikem senatu Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, stroške izgubljenih pritožb pa smo tako ali tako kot sicer mizerne odškodnine v višini 50 evrov za vsak zaključen mesec izbrisa poravnali davkoplačevalci. Nemara bistvena politična razlika v tokratnem sistematičnem kršenju človekovih pravic prosilcev za azil in mednarodno zaščito, kot ga na podlagi tajnih navodil, tako kot v primeru izbrisa, izvajajo pripadniki slovenske policije, sicer je, da gre tokrat le za na evropskem nivoju in v okviru zapiranja tako imenovane balkanske poti dogovorjene protipravne ukrepe, ki jih kot pravi graničarji izvajajo slovenski in hrvaški obmejni policisti, v zadnjem času pa se prakse tako imenovanih pushbackov vse češče poslužuje še italijanska obmejna policija.

Če je bil torej izbris povsem domače slovensko delo sistematičnega zločina državnega aparata, pri katerem so štango slovenski policiji držali tudi uradniki oddelkov za tujce na upravnih enotah po vsej državi, so pushbacki očitno del nekega širšega obmejnega evropskega političnega konteksta, saj je nenazadnje ravnanje policistov z migranti, kot je na na kar 176 straneh sodbe pravno položaj policistov in migrantov oziroma prosilcev za azil na južni meji opredelilo Upravno sodišče, neposredno podrejeno evropskim pravnim normam na področju migracij in varovanja meje ter ga uokvirja tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah. Iz sodbe, ki res vzpostavlja novo pravno prakso pri uravnavanju migracij v Sloveniji, pa je razvidna tudi individualna odgovornost policistov za protipravna dejanja pri obravnavanju migrantov, čeprav jim to narekujejo tudi pisna tajna navodila oziroma depeše notranjega ministrstva.

Ker se bo kakopak ministrstvo za notranje zadeve na sodbo, da mora 24-letnemu prosilcu za azil iz Kameruna omogočiti prošnjo za azil in izplačati 5000 evrov odškodnine, pritožilo, se sicer v domači družbi in državi, kjer kar naenkrat po zaslugi politik Janeza Janše in SDS več niso samoumevne tudi nekatere posamezne pravice prvorazrednih domorodcev, zaenkrat še nihče ne sprašuje, kdo bi lahko bili politično odgovorni krivci za to blamažo s protipravnim vračanjem prosilcev za azil in mednarodno zaščito, za katero bomo v državi plačevali odškodnine. Toda tako to gre. Pushbacki so se začeli začasa vlade Mira Cerarja in se nemoteno nadaljevali med premiersko epizodo Marjana Šarca do dandanašnjega na uradno državni politični ravni človekovim pravicam migrantov in prosilcev za azil in mednarodno zaščito tako zelo nenaklonjenega trenutka. Če naj torej povedano z besedami predsednika vlade Janeza Janše vladavina prava jamči oziroma res zagotavlja enake vatle za vse, bi bilo res edino pravilno, da se na politični zatožni klopi zaradi sistematičnega vračanja prosilcev za azil in mednarodno zaščito ob Janezu Janši in Alešu Hojsu znajdejo še vsaj Boštjan Poklukar in Marjan Šarec ter Miro Cerar in Vesna Gyorkos Žnidar kot takratna železnoročna notranja ministrica.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da so po sodbi Upravnega sodišča protipravno izgnani prosilci za azil pravzaprav novi izbrisani, v zobeh poskrbel Tomaž Z.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.