Od kar je bilo 13. julija letos na Kongresnem trgu v Ljubljani ob navzočnosti celotnega državnega vrha uradno odkritje 1,2 milijona evrov vrednega spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam, na kateremu je govoru predsednika države Boruta Pahorja sledila molitev za žrtve, ki jo je vodil nadškof metropolit Stanislav Zore, kot najvišji predstavnik Vatikana in rimskokatoliške vere na Slovenskem, domače republike pač ne moremo več razumeti kot z Ustavo utemeljeno sekularno in od katerekoli že religije ločeno državo. In zato postajajo vse bolj pomembna tudi čisto politična sporočila, ki jih v širšo javnost ob najrazličnejših priložnostih, kot je bil tudi včerajšnji katoliški, a tudi za neverujoče praznični dela prost dan oziroma Veliki šmaren, ko katoliki pri nas in po svetu praznujejo dogmo Marijinega vnebovzetja.

Če je julija letos ob odprtju tega dvodelnega spomenika, tudi uradno posvečenega tako žrtvam prve svetovne vojne, borcem za severno mejo in koroških borcev kot borkam in borcem TIGR-a, padlim borkam in borcem narodnoosvobodilnega boja ter celo žrtvam revolucionarnega in protirevolucionarnega nasilja, žrtvam zunajsodnih usmrtitev in krivičnih obsodb ter nenazadnje tudi žrtvam vojne za obrambo samostojnosti Republike Slovenije v letu 1991 nadškof Stanislav Zore zgolj molil za spravo in mir ter s tem predvsem prizadel osebna čustva neposredno sploh ne verujočih in vseh ostalih, ki verujejo v kakega drugega boga ali pač božanstvo, pa je bil ob včerajšnjem prazniku Marijinega vnebovzetja pred okoli 4000 ljudmi na osrednji maši še toliko bolj politično neposreden.    

Ob spomeniku vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam je v navzočnosti predsednikov države, vlade, državnega zbora in državnega sveta nadškof Zore takole prosil tudi pri nas politično privilegiranega katoliškega Boga. Navajam. "Ti, naš Bog, si gospodar živih in mrtvih; z besedo kesanja Te prosimo odpuščanja za vse smrti, ki so jih drug drugemu povzročili ljudje. Ker si do vseh usmiljen, te ponižno prosimo, naj vsi, za katere ti izrekamo svoje molitve, zaradi tvoje dobrote dosežejo odpuščanje svojih grehov, se srečni veselijo nad teboj in te hvalijo brez konca. Slovenskemu narodu pa nakloni spravo in mir, da se takšno nasilje ne bo nikoli več ponovilo." Amen in konec navedka. Na to, da sicer slovesnost, ki jo organizira in prireja država, predstavlja kršitev Ustave Republike Slovenije, v kateri je določena ločitev cerkve in države ter da v program slovesnosti nikakor ne sodijo molitve katerega koli cerkvenega dostojanstvenika, pa naj bo to katoliški, protestantski, judovski, pravoslavni ali pa muslimanski, so sicer opozorili zgolj iz največje veteranske organizacije Zveze združenj borcev za vrednote NOB, katerih predstavnikov na tej prireditvi ni bilo, toda dejstvo, da po 13. juliju letos Republiko Slovenijo kar tako pač ne gre za šteti za sekularno in laično državo, je očitno obveljalo.

Zato pravzaprav ne preseneča, da so bili ob tokratnem Velikem šmarnu oziroma katoliškemu prazniku Marijinega vnebovzetja slovenski škofje v svojih pridigah še posebej družbeno politično navdahnjeni. Osrednjo politično agendo za slovensko rimsko katoliško cerkev v prihodnjem parlamentarnem obdobju je sicer vernikom iz Brezij napovedal ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Niti ne posebej presenetljivo pa se ta pravzaprav kar prekriva s platformo, ki so si jo za svoj osnovni modus operandi zadali v GOD-u oziroma Gibanju za otroke in družino Aleša Primca, Metke Zevnik in somišljenikov. Zore je tako v prvi vrsti izpostavil odgovornost do življenja vse od spočetja naprej oziroma da je še tudi nerojeni otrok nosilec človekovih pravic, pri čemer da je najbolj temeljna med njimi prav pravica do življenja.

Če je bilo iz bistva govora ljubljanskega nadškofa in metropolita moč zlahka razbrati, da so konzervativne katoliške sile tudi na Slovenskem zaslutile priložnost, da se pod vprašaj postavijo reproduktivne pravice žensk in nenazadnje za zdaj še pač zagotovljena pravica do uradnega in zdravstveno varnega splava, pa sta se mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl in novomeški škof Andrej Glavan osredotočila predvsem na usihanje vere med slovenskimi ljudmi. Ne glede na finančne kolobocije in posledični finančni propad mariborske nadškofije se je Cvikl politične agitacije med verniki lotil z besedami, da naj ne bodo zagledani zgolj v ta zemeljski svet in na teh nekaj desetletij, ki jih človek preživi tukaj na zemlji. Novomeški škof Glavan pa je prav tako včeraj v svoji pridigi ob maši v cerkvi na Zaplazu pri Trebnjem vernike pozval, da naj Boga le prosijo za mladino, da bi ta odkrila, da je prav rimsko katoliški Bog edina trdna skala za lepo in srečno življenje ter da bi iskali smisel življenja v darovanju za druge in ne le v lahkotnem življenju in slavi.

Kljub temu da smo še leto in par mesecev oddaljeni od zadnjega možnega roka za nove državnozborske volitve ter s tem povezanim oblikovanjem neke nove koalicije in Vlade, pa so najvišji predstavniki rimskokatoliške cerkve tudi tokratni 15. avgust ozitoma veliki šmaren predvsem izkoristili za to, da političnim silam na Slovenskem sporočijo, katere oziroma katera desna politična agenda in opcija si lahko od njih nadeja največje podpore. Toda tako to gre. Spisek političnih strank, ki si največjega izplena obetajo prav med v rimskokatoliškega boga verujočimi volivci, pravzaprav še nikoli ni bil tako dolg, kot bo tokrat pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami, Republika Slovenija pa še nikoli ni bila tako zelo nesekularna in s sicer osrednjo religijo prežeta država.

ODPOVED: Tudi za tokratni popočitniški N-euromoment sem s Slovenijo kot Rimsko katoliško republiko v zobeh poskrbel Tomaž Z.