Čeprav je vse kazalo, da bodo minister za kulturo in uslužbenci ministrstva za kulturo, ki so se na spominski slovesnosti poslovili od kolega, ki naj bi tudi zaradi pritiskov in šikaniranja na delovnem mestu storil samomor, ob letošnjem kulturnem prazniku in v luči prihajajočega rebalansa državnega proračuna in s tem naposled tudi več sredstev za kulturo in umetnost v medijih predvsem pojasnjevali, preko kakšnih mehanizmov kulturne politike, bodo posamezni akterji področja, še posebej pa samozaposleni in nevladne organizacije v kulturi, lahko dostopali do teh dodatnih sredstev, se v teh dneh vsa javna pozornost vrti predvsem okoli vprašanja, ali so uslužbenci ministrstva za kulturo pod vodstvom ministra Dejana Prešička in državnega sekretarja Jana Škoberneta res na dnevni bazi deležni političnega šikaniranja in mobinga. Nihče pa se pravzaprav več niti v hipotetičnem smislu ne ukvarja z vprašanjem, zakaj in za koga bi lahko v tako hitrem času pičlih nekaj mesecev od prevzema ministrstva na Maistrovi naprej moteči element postal prav minister Dejan Prešiček.

Ali je do mobinga uslužbencev in zlorabe funkcij ter službenih položajev v primeru ministra Dejana Prešička in državnega sekretarja Jana Škoberneta na ministrstvu za kulturo res prišlo, bodo tako ali tako v doglednem času potrdili oziroma ovrgli domači organi pregona. Nenazadnje imajo za to na voljo vsa potrebna zakonska pooblastila in primerna represivna sredstva, tako kot v uredništva posameznih medijev in kabinet predsednika vlade Marjana Šarca pa je tudi na naslov državnega pravobranilstva in policije prispela prijava 4 zaposlenih uslužbencev ministrstva. Če sta minister in državni sekretar iz kvote Socialnih demokratov, ki se niso prav prerivali, da bi se v Vladi dokopali prav do resorja kulture, kriva, naj odstopita oziroma naj ju predsednik vlade preprosto razreši. Ne glede na to ali je do šikaniranja javnih uslužbencev ministrstva za kulturo res prihajalo ali ne, je pač golo dejstvo, da je minister službene šoferje zlorabljal tudi za zasebne namene, toda glede na tovrstno običajno prakso po vseh možnih ministrstvih, javnih agencijah in uradih domače države, nenazadnje se ve, da je službeni šofer ministrstva za zunanje zadeve v šoping vozil tudi ženo nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, bi bilo potem potrebno iz koalicije in Vlade gotovo odstraniti še kakšnega slovenskega funkcionarja oziroma funkcionarko ne glede na to, iz katere koalicijske ali pač ta čas opozicijske stranke prihaja.

Na ministrstvu za kulturo so se ob pričakovanem povečanju sredstev v okviru februarskega rebalansa proračuna države pred nesrečnim dogodkom samomora, po katerem se tako minister in ostali politični nosilci kulturne oblasti kot vsi zaposleni na ministrstvu za kulturo ukvarjajo predvsem sami s sabo, pripravljali na javno predstavitev kar nekaj bolj ali manj pomembnih strateških dokumentov, ob nedavno objavljenem razpisu za vzhodno in zahodno mrežo raziskovalnih centrov na presečišču umetnosti, gospodarstva in znanosti ter novem pravilniku o novih strokovnih komisijah, ki bodo, ko bodo enkrat imenovane, očitno presojale tudi letošnje enoletne projektne razpise, mednje sodi tudi novela medijske zakonodaje in nenazadnje odpiranje ključnih dokumentov na področju umetnosti in kulture, kot sta trenutno manjkajoči NPK oziroma Nacionalni program za kulturo, ki ga prejšnjemu ministru Tonetu Peršaku ni uspelo pravočasno spraviti pod streho, in Zakon o uresničevanju javnega interesa v kultur.

Vsa tri strateška področja, torej medijsko, nacionalno kulturno in nenazadnje tudi javnega interesa v kulturi, pa vsak na svoj način pomenijo tudi prelom z obstoječimi praksami na kulturnem ministrstvu ter na področju kulture in umetnosti na sploh. Povedano drugače, karkoli že naj bi se lotevali v okviru obstoječega kulturnega modela spreminjati minister Dejan Prešiček in njegova najožja ekipa politično izbranih sodelavcev bo oziroma bi prekinilo že vsaj desetletje trajajoč status quo. Denimo za aktualno medijsko zakonodajo in zakon o nacionalni radioteleviziji je še naprej zaslužna prva vlada Janeza Janše, statusa qou pa v luči povsem konkretnih interesov in političnega vpliva na najpomembnejše kadrovske odločitve na RTV v letih, ki so sledila, ni odpravila nobena tudi samooklicano leva koalicija in Vlada. Toda tako to gre. Afero z domnevnim šikaniranjem in mobingom zaposlenih na ministrstvu za kulturo s strani ministra za kulturo in njegovega državnega sekretarja je vsekakor potrebno raziskati in jo pravnomočno ovreči ali potrditi. Medtem ko pa se vsi politični akterji s podporo sindikata Glosa in Sindikata državnih organov ukvarjajo s sporočanjem o nesprejemljivosti mobinga in šikaniranja podrejenih zaposlenih, pa se nihče več pravzaprav ne ukvarja z vprašanjem, kako zelo sta na Slovenskem že desetletje in več s političnimi varčevalnimi ukrepi šikanirana vsa umetnost in kultura, predvsem pa sami umetniki ter ustvarjalci.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da sta na Slovenskem že desetletje in več šikanirana prav umetnost in kultura, v zobeh poskrbel Tomaž Z.