Ne glede na to, da že uvodoma piše, da predmetni predlog osnutka Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, ki je bil v začetku tedna objavljen na spletnih straneh Ministrstva za kulturo, še nima ambicij po sicer nujnem celovitem urejanju domačega medijskega področja, saj da predlagatelj želi z njim popraviti le nekatere vsebinske pomanjkljivosti in nejasnosti, zaradi katerih posameznih določb ni možno dosledno izvajati, posamezne poglavitne vsebinske rešitve že kažejo, da temu le ni povsem tako. Ob tem, da naj bi se po novem odgovornost odgovornega urednika razširila tudi na vsebino komentarjev in drugega avdiovizualnega materiala bralcev, poslušalcev in gledalcev, da naj bi se rok za vložitev zahteve za objavo popravka podaljšal, lahko se bo zahteval v 30 dneh od dneva, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo, vendar najpozneje v treh mesecih od objave, in da se nadzor nad zakonskimi omejitvami, ki veljajo za radijske in televizijske programe, iz sicer res ne prav učinkovitega Inšpektorata za kulturo in medije ter resornega ministrstva prenese na Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve oziroma AKOS, se namreč vzpostavlja tudi obveznost predvajanja slovenske glasbe med 6. in 22. uro ter času pač izrazito nazadnjaški redefiniciji slovenskih avdiovizualnih del in slovenske glasbe.

Ne glede na to, da je sicer večina domačih medijskih trobil državotvornega diskurza brez odvečnih pripomb in vprašajev le skopo povzela osnovni prispevek državne tiskovne agencije, pa je iz predlaganih sprememb in še posebej ponujenih redefinicij nacional-slovenske glasbe in slovenskih avdiovizualnih del, ki se nanašata na izvorno izvirno ureditev iz Zakona o medijih iz sicer davnega leta 2001, samo po sebi vendarle jasno, da gre pri osnutku Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih za temeljito preurejanje medijske krajine vsaj na področju avdiovizualne in predvsem glasbene produkcije na Slovenskem. Že do sedaj sicer velja, da mora najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe vsakega radijskega in televizijskega programa biti slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev, ta delež pa je za za vsak posamezni program Radiotelevizije Slovenija 40 odstotkov in 25 odstotkov za radijske in televizijske programe posebnega pomena, med katere sodi tudi Radio Študent, kot edina študentska radijska postaja posebnega pomena pri nas ta čas.

Toda osnutek zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, na katerega je moč pripombe in odzive na gp.mk(at)gov.si nasloviti do 22. junija letos, ob dosedanji obveznosti predvajanja slovenske glasbe in glasbene produkcije slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev, najprej dodatno določi, da mora - ne glede na prejšnje in do sedaj ter tudi v naprej veljavne kvote slovenske glasbe v predvajani glasbi celotnega dneva - v dnevnem oddajnem času med 6. in 22. uro vsakega radijskega ali televizijskega programa delež slovenske glasbe obsegati najmanj 20 odstotkov vse predvajane glasbe, z izjemo zgolj radijskih in televizijskih programov, ki so namenjeni zgolj madžarski ali italijanski narodni skupnosti, nato pa ponudi še nekoliko pa vendarle samosvojo, ozko-pogledno in evropskemu trenutku domačije vendarle nazadnjaško redefinicijo tega, kaj naj bi pravzaprav nacional-slovenska glasba sploh bila.

Za nacional-slovensko glasbo se po drugem odstavku 86. a člena osnutka Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih namreč šteje: vokalna glasba, izvajana v slovenskem jeziku, vokalno-instrumentalna glasba, izvajana v slovenskemu jeziku in instrumentalna glasba slovenskega izvora. Vokalna oziroma vokalno-instrumentalna glasba pa sta, kot bi določilo Ministrstvo za kulturo Julijane Bizjak Mlakar iz kvote Demokratične stranke upokojencev v vladi Stranke modernega centra in premierja Mira Cerarja, izvajani v slovenskem jeziku, kadar se v peti oziroma govorjeni obliki izvajata izključno ali večinoma v slovenskem jeziku. Instrumentalna glasba pa je slovenskega izvora takrat, kadar jo je ustvaril slovenski avtor. Kljub dodatnim pojasnitvam, ki jih predlog v začetku tedna na spletnih straneh Ministrstva za kulturo objavljenega osnutka Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih vsebuje, pa je že po prvem branju samo po sebi jasno, da vsaj na področju redefinicije slovenske glasbe prinaša še več dodatnih vsebinskih pomanjkljivosti in nejasnosti, kot pa da bi odpravljal obstoječe.

Z uvedbo dnevnega oddajnega časa med 6. uro zjutraj in 22. uro zvečer sicer predlagatelji želijo prekiniti z obstoječo prakso domačih komercialnih radijskih in televizijskih postaj, ki že sedaj obstoječo obveznost predvajanja slovenske glasbe v oddajnemu času celotnega dneva rešujejo tako, da jo predvajajo predvsem v manj poslušanih večernih in nočnih urah, kar je res moč opaziti že ob površnem poslušanju njihovih večernih in nočnih sporedov. Toda glede na predlagano redefinicijo, kaj naj bi to, slovenska glasba, sploh bilo, je moč ugotoviti, da tisti, na Ministrstvu za kulturo umsko zaslužni za nastanek tako ozko zastavljene definicije, kot tudi tisti, ki so jo še pred javno objavo politično potrdili, očitno tudi letos niso gledali Eurovizije in da jim ne glede na še vedno odprto pregledno razstavo NSK v Moderni galeriji ni niti blizu podatek, da so denimo po mnenju nekaterih največji slovenski bend Laibach prepričljivo večino svojega opusa ustvarili v angleškem jeziku. Kajti če v ozir vzamemo, da je slovenska glasba v vokalno-instrumentalni različici res slovenska, kadar se v peti oziroma govorjeni obliki izvajata izključno ali večinoma v slovenskem jeziku, potem pač moramo ugotoviti, da domovine na tokratnem evrovizijskem popevkarskem izboru pač ni predstavljala slovenska glasba in je kot take v okviru prav tako predpisane kvote obveznega predvajanja slovenske glasbe pač ne bo moč vrteti.

Predlagatelji sprememb in osnutka Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih so sicer zapisali, da je nova definicija slovenske glasbe podana po vzoru izvirne ureditve iz Zakona o medijih iz leta 2001, torej pred 14 leti in še pred priključitvijo Slovenije Evropski uniji. Že iz tega bi bilo moč sklepati, da takratna ureditev oziroma definicija, kaj je to slovenska glasba, za danes nemara nista najbolj ustrezni, če se jima že nihče ne upa reči nazadnjaški. Toda v svojem bistvu sta redefiniciji slovenskih avdiovizualnih del in nacional-slovenske glasbe, kot jo v javno razpravo do 21. junija ponuja domačijsko Ministrstvo za kulturo izrazito nazadnjaški.

Evropska unija in s tem tudi Slovenija sta vendarle skupnosti državljanov in ne zgolj etnično izvornih ter kot v domačem primeru očitno zgolj slovensko govorečih domorodcev. Kako naj v Evropski uniji 21. stoletja razumemo in pogoltnemo določilo, da je instrumentalna glasba slovenskega izvora, kadar jo je ustvaril slovenski avtor? Kaj vendarle to pomeni, da je avtor res slovenski? Če govorimo o državljanih, potem bodo izvorno ne-domorodni v prednosti vsaj, ko bo šlo za instrumentale, saj se potem tudi ti štejejo za slovensko glasbo, kar ne bo šlo v primeru slovenskih državljanov, ki bi utegnili kaj zapeti v kakem neslovenskem jeziku. Toda tako to gre. Predlog sprememb medijske zakonodaje in še posebej redefiniciji slovenskih avdiovizualnih del in slovenske glasbe prinaša več zmede kot koristi in ga skoraj gotovo v predlagani obliki Ministrstvu za kulturo kar tako pač ne bo uspelo spraviti skozi državnozborsko proceduro. Slovenska glasba kot taka pravzaprav sploh ne obstaja. Obstajajo zgolj slovenski in na Slovenskem živeči avtorji, ki pa bi naj vendarle imeli pravico zapeti tudi v kakem drugem jeziku, brez da se jim očita, da ob tem ne gre za slovensko glasbo.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z nazadnjaško redefinicijo nacional-slovenske glasbe, kot jo je v javno razpravo predlagalo Ministrstvo za kulturo, in tezo, da slovenska glasba ne obstaja, v zobeh poskrbel Tomaž Z.