»Besede še premalo so jih pobili ter klici in grožnje s smrtjo drugorazrednim so spet postali del našega vsakdana, neke izkrivljene, izprijene nove normalnosti. Tistim, ki po ulicah in trgih Ljubljane javno grozijo s smrtjo, je treba zato zelo jasno povedati: Ne bomo vam dovolili, da Slovence znova pahnete v bratomorno divjaštvo, preveč gorja je to slepo sovraštvo že povzročilo in storili bomo vse, kar je treba, da vam to ne bo uspelo!«, je ob spominski maši prvič ob roškem breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu pred predsednikom republike Borutom Pahorjem in drugimi i(z)branimi udeleženci kritikom politik, vsebin in ukrepov njegove tretje koalicije in vlade, ki neumorno po vseh slovenskih mestih še naprej vsak petek na kolesih in peš protestirajo, zažugal predsednik vlade ter največje državnozborske in koalicijske politične stranke SDS, Janez Janša. Čeprav premier na komemorativnem dogodku na prvo spravno mašo, kjer sta ta politični pogum in korak pred tridesetimi leti v Kočevskem Rogu prvič zmogla tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan, ni šel v podrobnosti, kot so, kdo so oni, ki bodo storili, vse kar je treba, in tudi ne, v kaj vse bi bilo oziroma še bo treba storiti, pa je z relativizacijo narodno osvobodilnega boja in antifašističnih temeljev povojne ureditve tako nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije kot sedanje demokratične Republike Slovenije in celotne Evropske Unije poskrbel predvsem za to, da se ima še več državljank in državljanov za drugorazredne.

Osnovna vsebinska teza politik Janeza Janše, ki naj bi nastale v bran pred grožnjo »smrt janšizmu«, po kateri so pristaši in volivci SDS drugorazredni državljanke in državljani, je sicer že stara, Janez Janša osebno in vidnejši predstavniki SDS namreč v luči prizadevanj za zgodovinsko revizijo ter posledično rehabilitacijo domobranske kolaboracije že vsaj desetletje in pol vztrajno ponavljajo, da slovensko narodnoosvobodilno gibanje ni bil predvsem upor proti nemškim, italijanskim, madžarskim in hrvaškim okupatorjem ter njihovim domačim pomagačem, kar je nenazadnje po pričevanju samega Janeza Janše bil tudi njegov oče, ampak bratomorno divjaštvo, ki se, tako je vsaj napovedal na spominski maši minulo soboto v Kočevskem Rogu, dokler bo sam na oblasti, ne bo znova kar tako ponovilo.

Nova drugosvetovna vojna zgodovina prosto po predsedniku SDS bi se naj tako glasila, da je odpor proti kateremu koli zlu legitimen in da je zato treba spoštovati vse posameznike, ki so se iz tega nagiba borili proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu, kar pa naj bi očitno bili tudi domači domobranci in belogardisti, ki naj bi se borili proti komunizmu, sicer s pomočjo in pod poveljstvom fašizma in nacionalsocializma, a vendar proti komunizmu. Vrednotno središče slovenskega naroda naj bi sicer prosto po Janši bil plebiscit o slovenski samostojnosti, sveti dan, ko si je slovenski narod edinokrat sodbo pisal res sam, kar pa bi lahko bilo res le, če ne bi slovenska državnost izhajala iz drugega zasedanja AVNOJ-a, kar je krajše za Antifašistični svet narodne osvoboditve, v Jajcu konec novembra 1943, kar nenazadnje glede na osebno zgodnjepolitično karierno partijsko zgodovino še kako dobro ve, a ne pove tudi sam Janez Janša osebno.

Prispevek nepreklicno zadnji mandat predsednika republike Boruta Pahorja minulo soboto v Kočevskem Rogu na trideseti obletnici prve spravne maše za povojne poboje in pregone po drugi svetovni vojni na Slovenskem je sicer bil v tem, da je srepo gledajočim navzočim na dušo položil, da sprava ni dogodek, ampak je stanje duha, da sicer razume njihovo bolečino, bolečino vseh po vojni ubitih in njihovih svojcev, a da se je le treba vživeti tudi v bolečino partizanov in njihovih svojcev, katere da še vedno močno prizadene, če se jim odvzame pristno domoljubje in se jih krči samo na politične revolucionarje. Česar pa Pahor ni povedal v bran narodnoosvobodilnemu boju in uporu proti okupatorjem in njegovim pomagačem, je, da je to bila sila, ki je Slovenijo pripeljala na pravo stran podrugosvetovne evropske zgodovine, in da se vsem, ki se zaradi tega, ker ostajajo v to prepričani, pod to koalicijo in vlado, ni treba smatrati za drugorazredne, saj to tudi dandanes so le nacisti in fašisti. Sprava je osebno stanje duha, toda ta duh mora še naprej vedeti, da sprava ni in ne more biti tudi rehabilitacija domobranstva in razvrednotenje narodno osvobodilnega boja na Slovenskem, kot si že desetletje in pol prizadevajo Janez Janša in njegovi pomagači, ki so v ta namen izkoristili tudi povsem neustrezno, nepotrebno in nereprezentativno protestniško geslo »smrt janšizmu«, saj so pod geslom »smrt fašizmu« nenazadnje fašisti tudi resnično umirali nasilnih smrti. Toda tako to gre. Torej smrt fašizmu in sodni pregon janšizmu, vsaj dokler ne bomo povsem gotovo prepričani, da med prvo in drugo ideologijo ni več prav nobene razlike.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z geslom smrt fašizmu in sodni pregon janšizmu vsaj dokler ne postaneta eno in isto v zobeh iz osrednjega oddajnega studia Radia Študent ponovno v živo poskrbel Tomaž Z.