Komisar Sveta Evrope za človekove pravice Niels Muižnieks je v včeraj objavljenem poročilu ugotovitev iz obiska Slovenije marca letos sicer zapisal, da je ta v zadnjih letih veliko storila za zagotavljanje človekovih pravic, a dodal, da bo morala država ta prizadevanja v prihodnje še okrepiti in še posebej zaščititi najranljivejše skupine ljudi, kot so migranti, Romi, izbrisani in revni. Še posebej zaskrbljen tudi zaradi naraščajoče in širše razrasle revščine na Slovenskem pa je Komisar Sveta Evrope za človekove pravice posebej izpostavil, da mora Slovenija ostati zvesta svoji dolgoletni tradiciji kot država blaginje, ki ščiti ljudi pred revščino, kar pa da ji bo uspelo le ob uresničitvi vrste njegovih predlogov, med vsem drugim tudi odpravi vseh varčevalnih ukrepov. Toda kot je ob robu tradicionalnih koalicijskih usklajevanj tudi za odpravo revščine ključnega razreza proračunskih izdatkov za naslednji dve leti prostodušno priznal Dejan Židan kot predsednik v Vladi Modernega Mira Cerarja tudi za revščino oziroma socialne zadeve pristojnih Socialnih demokratov, se bodo pravice, ki so se zaradi gospodarske krize od leta 2008 naprej zmanjšale, vračale postopoma in očitno na daljše obdobje, kot sta prihodnji dve proračunski leti.

Na včeraj objavljena opozorila komisarja Sveta Evrope za človekove pravice Nielsa Muižnieksa, da so socialna varnost, najvišja možna raven zdravstvene oskrbe, primerna nastanitev in pravični delovni pogoji osnovne in z mednarodnim pravom določene človekove pravice, ki jih v Sloveniji pomankljivo uživajo tako migranti, Romi in izbrisani kot otroci iz socialno ogroženih družin, starejši, dolgotrajno brezposelni ter celo revni zaposleni, sta se sicer zaenkrat odzvala Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in celo enake možnosti. Medtem ko je ombudsmanka, ki poročila še ni uspela preučiti, s tem, kar je o njem izvedela iz medijev, kakopak zadovoljna, saj je komisarja tudi sama seznanila s težavami, na katere varuh že vrsto let opozarja v letnih poročilih, pa iz ministrstva socialne demokratke Anje Kopač Mrak odrezavo odgovarjajo, da se je po zadnjih, junijskih podatkih stopnja tveganja revščine na Slovenskem znižala.    

Toda čeprav je tudi za revščino pristojno ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v odziv na opozorila nemudoma odgovorilo, da vtis komisarja Sveta Evrope za človekove pravice iz marčevskega obiska ni najnovejši, saj da se trend obče znane in tudi uradno priznane revščine pri nas po šele junija objavljenih podatkih iz raziskave Življenjski pogoji državnega statističnega urada iz let 2015 in 2016 zmanjšuje, pa je vendarle samo po sebi jasno, da gre za revščino, ki se je generirala in še naprej generira v celotnem obdobju od začetka gospodarske krize in od leta 2008 naprej. Malo manj jasno pa ostaja prav social demokratsko stališče do ukrepov, ki jih Republiki Sloveniji za ohranitev iluzije tradicionalne države blaginje, ki da ščiti ljudi pred revščino, predlaga komisar Sveta Evrope. Ob že omenjeni odpravi vseh varčevalnih ukrepov še, da naj ne sprejme pokojninske reforme, ki bi povečala revščino med starejšimi ter da naj se zavzame za prepoved deložacij družin z otroki. Prav tako pa Muižnieks še predlaga, da naj država zagotovi pogoje za dostojno delo, vključno s prilagoditvijo minimalne plače, ki je že sedaj ne dosegajo celo posamezni plačni razredi v javnem sektorju.  

Tudi podatki, s katerimi v dokaz pozitivnega upada trenda revščine naokoli opletajo v Ministrstvu za delo, pa sami zase potrjujejo, da Slovenija že dolgo ni več zvesta svoji socialistični tradiciji kot država blaginje, ki ščiti ljudi pred revščino. Uspeh socialdemokratske ministrice v moderni vladi je namreč lahko tudi to, da je bila v letu 2016 stopnja tveganja revščine v Sloveniji 13,9-odstotna. To pomeni, da je v Sloveniji živelo z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, približno 280.000 oseb, pod pragom tveganja revščine pa ostaja tudi 46.000 otrok. Toda tako to gre. Ko na ministrstvu za delo zapišejo, da bodo nadaljnje zniževanje revščine dosegli z aktivno socialno politiko, s programi socialne aktivacije, pri katerih gre za celovit pristop, ki naslavlja problematiko dolgotrajnih brezposelnih oseb in dolgotrajnih prejemnikov socialne pomoči, to pač zgolj pomeni, da je Slovenija že vsaj od leta 2008 naprej sicer tradicionalna država a po moderno okleščene blaginje.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z domačo republiko kot tradicionalno državo po moderno okleščene blaginje v zobeh poskrbel Tomaž Z.