Trije poslanci največje parlamentarne in vladne politične stranke Gibanje Svoboda, natančneje pa Martin Premk, Branko Zlobko in prav tako včeraj na položaju kljub besednem repenčenju opozicije in predvsem največje opozicijske stranke SDS pričakovano ohranjena predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič so včeraj lastnoročno in s politično podporo zgolj svoje poslanske skupine v državnozborsko proceduro vložili predlog zakona o zagotavljanju prostega dostopa do dokumentov o nedovoljeni trgovini z orožjem in vojaško opremo v letih od 1991 do 1994, s katerim bi se umaknila oznaka tajnosti ne le z zdaj že več kot zakonsko predpisanih trideset let starih in s tem nič več tajnih dokumentov, ampak tudi iz vsega še naprej tajnega gradiva, ki so ga na to tematiko zbrale ustanovljene parlamentarne komisije, pa tudi uradnih zabeležk pogovorov, poračunov plačil, poročil in dokumentov vlade, ministrstev in celo Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. In s tem, čeprav to predsednica Državnega zbora dobesedno zanika, so v povsem predvolilni maniri nakazali, da se tako kot po zaslugi največje opozicijske stranke tudi po zaslugi največje vladne pred prihodnjimi parlamentarnimi volitvami ne bomo ukvarjali s politično sedanjostjo in z njo povezano prihodnostjo, ampak bomo pogrevali, za vse tiste, ki jih to vsaj malo zanima, že tako stara in prežvečena dejstva, o tem, kdo vse je prodajal in kdo vse je tudi profitiral od stiske večkrat preplačanega slovenskega orožja po vojnih vihrah nekdanje skupne države. 

Toda kljub temu, da sta med drugimi v trilogiji V imenu države za vse, ki se jim še pač ljubi kaj prebrati, nekdanji novinar in na začetku tega mandata ne prav uspela politična pridobitev Socialnih demokratov Blaž Zgaga ter sicer še naprej novinar nacionalnega radia Matej Šurc vendarle opravila veliko raziskovalno delo in z obsežnim dokumentarnim gradivom pokazala, kako je pravzaprav vse skupaj potekalo, so po besedah očitno prvopodpisanega Martina Premka predlog zakona o zagotavljanju prostega dostopa dokumentov o nedovoljeni trgovini z orožjem in vojaško opremo v letih od 1991 do 1994, ki je bil v obravnavo dan že leta 2011, tik pred propadom in razpadom vlade Boruta Pahorja, na pobudo stranke Zares – ki je sicer iz nje prva izstopila, na njenem čelu pa je bil občasni prišepetovalec tudi aktualni politiki na oblasti Gregor Golobič – ampak nikoli sprejet, vložili, ker da so se odločili, da prav zdaj in v tem kočljivem političnem trenutku za ugled največje vladne stranke ter njenega predsednika in premierja Roberta Goloba to zgodbo dokončajo in da so prepričani, da tako, kot je bila osamosvojitev Slovenija stvar vseh državljanov, da imajo tudi vsi državljani pravico vedeti, kaj vse se je dogajalo v tem času.   

Da bi sicer ta očitno predvolilna zakonodajna pobuda z jasno politično tarčo na predsedniku Janezu Janši in njegovi, ta čas pač na Slovenskem še naprej najbolj priljubljeni Slovenski demokratski stranki, vendarle izpadla nekoliko bolj legitimno, so med podpisnike vpoklicali še poslanca Branka Zlobka, ki ni pozabil posebej poudariti, da je vojni veteran vojne za Slovenijo, ki je leta 1990 aktivno sodeloval v pripravah na oboroženi del osamosvojitve in leta 1991 tudi sodeloval v njem. Meni pa, da je po 33 letih končno prišel čas, da se slovenska javnost seznani z dogodki okoli orožja. In sicer nabave orožja v tujini v letih od 1991 do 1994 in tudi koliko orožja, opreme in streliva je ostalo z odhodom JLA iz Slovenije, koliko tega orožja je bilo prodanega, komu in koliko denarja je za to Slovenija dobila ter koliko denarja je poniknilo v privatne žepe posameznikom, in če je, kdo da so ti gospodje, čeprav se že ve, da so bili glavni pravzaprav nekdanji tovariši.

Tudi predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je poudarila, da je minilo veliko časa, najmanj 30 let, in da je le zato čas, da si o temah, ki še kar naprej razdvajajo naš narod, državljani sami ustvarijo svoje mnenje, imajo torej dostop do tega gradiva in da se ta zgodba enkrat za vselej konča, saj da je to stvar, ki leži kot neko breme nad našo državo, in da je čas, da odpremo te stvari in da pogledamo, kaj se je dejansko dogajalo.

Čeprav je to več kot očitno in samo po sebi kaže, da so se tudi v Gibanju Svoboda pač pričeli pripravljati na naslednje redne ali izredne parlamentarne volitve, pa Klakočar Zupančič v imenu predlagateljev z zaenkrat politično podporo zgolj lastne poslanske skupine vsako namigovanje v zvezi s tem, da bi šlo za kakršen koli že predvolilni manever, zanika, češ da vendarle nismo pred nobenimi volitvami, čeprav je golo dejstvo, da se bo o tem zakonu vendarle šele dobro začelo ponovno govoriti tik pred začetkom zadnjega leta aktualnega mandata in bo, če res bo, to gradivo javnosti in še posebej zainteresiranim politikom ter njihovim strategom vendarle na voljo še pred prihodnjimi rednimi državnozborskimi volitvami najkasneje v aprilu 2026. Toda tako to gre. Čeprav predlagatelji zakona pričakujejo podporo tudi drugih poslanskih skupin in med njimi tudi opozicijskih, saj da kdor nima kaj skrivati, naj to podpre, za razliko od naslednje nove samo da ni Janša koalicije levosredinsko liberalno vulgarnih političnih strank še ni povsem gotovo, ali bo do uveljavitve tega zakona tudi dejansko prišlo, saj bodo nemara v Gibanju Svoboda vendarle ugotovili, da Janez Janša in njegovi pajdaši iz SDS le niso bili edini, ki so v imenu države a predvsem za lastne žepe trgovali z orožjem, in da nemara morda posamezne sledi preko takratnega notranjega ministra Igorja Bavčarja iz nazadnje Liberalne demokracije Slovenije ne vodijo tudi v kroge okoli aktualne oblasti. 

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s predlaganim zakonom o umiku tajnosti iz trgovine z orožjem kot predvolilnim manevrom nove samo da ni Janša koalicije pod okriljem Gibanja Svoboda na naslednjih parlamentarnih volitvah v zobeh poskrbel Tomaž Z.