Po tem ko je lani decembra Ministrstvo za kulturo izdalo soglasje za združitev dnevnih časopisov Dnevnik in Večer, je odločbo s soglasjem podal še poslednji regulatorni organ za preprečevanje monopolov tudi na Slovenskem pač monopolno obvladovanem medijskem trgu - Agencija za varstvo konkurence - AVK, tako da formalno pravnih ovir za lani avgusta javno obelodanjeno združitev ni več, če kdo, lahko združitev družb izdajateljev dnevnih časopisov Dnevnik in Večer kot četrtinski lastnik v družbi Dnevnik d.d. zaustavi le še avstrijska Styria. Iz AVK sicer sporočajo, da so sami pristojni zgolj in edino le za presojo ekonomskih kriterijev vplivov združitve dejavnosti časopisnega založništva Večer in Dnevnik ter spletnih strani vecer.com in dnevnik.si na konkurenco na opredeljenih upoštevnih trgih, posebej pa izpostavljajo, da je za presojo vidikov pluralnosti medijev pristojno Ministrstvo za kulturo, iz katerega pa so, kot že rečeno, soglasje izdali že decembra lani. Kar pa je, milo rečeno, nenavadno, saj sta Uroš Hakl in Bojan Petan kot predstavnika in solastnika dveh družb, ki se združujeta, včeraj tako na nacionalnem radiu kot na televiziji drug za drugim ponavljala, da so pričakovanja sindikatov in javnosti pač preuranjena, saj da konkretnih in operativnih načrtov združevanja založniških družb ter hkratne ohranitve obeh blagovnih znamk časopisov, ki so pravzaprav edini lahko podlaga za verodostojno odločanje o presoji koncentracijskih vplivov z vidikov pluralnosti medijev in obstoječega medijskega prostora, še sploh nimajo.

Uroš Hakl je kot predstavnik družbe 2HT invest, kot se dandanes imenuje v lastništvu samo dveh lastnikov konsolidirana nekdanja Večer Skupina, na direktno zastavljeno vprašanje, ki skrbi sindikate in zaposlene, za koliko in v katerih oddelkih se naj bi v skladu s sinergičnimi učinki združevanja notranjepolitičnega in zunanjepolitičnega uredništva krčilo število danes še zaposlenih novinarjev in urednikov, odvrnil, da bi bilo od njih naivno pričakovati, da bi tovrstne načrte že imeli, saj da so bili sami pripravljeni tudi na scenarij, po katerem jim ali Ministrstvo za kulturo ali Agencija za varovanje konkurence soglasja k združitvi preprosto ne bi izdali. In če, ostaja nadvse misteriozno, na podlagi katerih predloženih gradiv in zagotovil, če konkretni načrti še sploh ne obstajajo, je soglasje v imenu presoje vidikov vplivov združitve na obstoječe stanje pluralnosti medijev potemtakem lahko izdalo Ministrstvo za kulturo, so v AVK nekoliko bolj neposredni.

Čeprav se v Agenciji za varstvo konkurence sklicujejo zgolj na pristojnost presoje ekonomskih učinkov združevanja izdajateljev Večera in Dnevnika, pa niso imeli težav z medijskimi definicijami, za katere pa je res v danih razmerah medijske zakonodaje pristojno prav Ministrstvo za kulturo. AVK tako Dnevniku, včasih tudi ljubljanskem Dnevniku, mirno pripiše status nacionalnega dnevno-informativnega pomena, Večer pa degradira na zgolj časopis regionalnega dometa in pomena, pa čeprav so v zadnjem času prav v notranje- in zunanje-političnem uredništvu naredili enega večjih kakovostnih premikov k nacionalni relevantnosti v domačem medijskem prostoru.

Iz AVK medijski stroki v brk sporočajo, da na upoštevanem trgu prodaje oglasnega prostora v elektronskih publikacijah združeno podjetje dosega zanemarljiv tržni delež in da ob upoštevanju tržnega položaja pri združitvi udeleženih podjetij s povezanimi podjetji, tržne strukture, obstoječe in potencialne konkurence, ter drugih dejavnikov, obravnavana koncentracija ne omogoča zmanjšanja ali ne onemogoča učinkovite konkurence na katerem koli od opredeljenih upoštevanih proizvodnih in storitvenih trgov. Tudi če udeleženci koncentracije in z njimi povezana podjetja dosegajo tržne deleže, ki bi jim omogočili vzpostavitev oziroma krepitev prevladujočega položaja in s tem ravnanje neodvisno od svojih konkurentov ali kupcev ali usklajeno ravnanje udeležencev na opredeljenih upoštevnih trgih, AVK meni, da so taka ravnanja malo verjetna in da je zato izdaja odločbe o skladnosti koncentracije s pravili konkurence z ekonomskih vidikov povsem ustrezna in pravilna.

Novo, združeno izdajateljsko podjetje z imenom DV mediji bo sicer obvladovalo 40 odstotkov trga tiskanih medijev, glede na zadnje javne podatke o nakladah dnevnih časopisov pa je bila prodana naklada Dnevnika 20.851, Večera pa 19.674 izvodov. Dnevnik z najvišjo prodano naklado so bile v tem obdobju sicer Slovenske novice s 53.373 prodanimi izvodi. Delo kot dnevnik z drugo najvišjo prodano naklado v državi je imel v tem obdobju 26.884 prodanih izvodov, kar samo po sebi pomeni, da nova družba DV mediji ne bo prodala več naklade, kot Slovenske novice, ki jih tako kot Delo izdaja družba Delo d.d., a bodo na nacionalni ravni z notranje in zunanje političnimi vsebinami za skoraj enkrat presegli domet in prodajo, ki jo kot nekoč najuglednejši dnevni časopis na Slovenskem še beleži Delo, kar pa ne more biti povsem zanemarljivo niti iz čisto ekonomskih vidikov načrtovanega združevanja Dnevnika in Večera.

Samo združevanje bo sicer gotovo še trajalo, nenazadnje ga, pa čeprav je to glede na načrtovano optimizacijo in več lastniškega dobička pravzaprav res malo verjetno, zaustavi avstrijska Styria, nenazadnje se bi naj po optimističnih načrtih odvilo šele enkrat v prvem četrtletju leta 2020, zato se bomo s posledicami tega združevanja, po katerem bo v slovenskem medijskem prostoru ena notranje politična in ena zunanje politična redakcija manj, kot jo imamo, gotovo še veliko ukvarjali. Toda tako to gre. Čeprav prepozno, pa se bo v tem procesu ponovno zastavljalo tudi vprašanje, na podlagi česa so soglasje z vidikov pluralnosti obstoječega že tako ali tako s strani politično motiviranih monopolistov obvladovanega medijskega prostora izdali na Ministrstvu za kulturo?

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z načrtovano združitvijo Večera in Dnevnika kot utrditvijo medijskega monopola samooklicane politične levice v zobeh poskrbel Tomaž Z.