Čeprav uradno stališče slovenske države in njene vse bolj očitno nebogljene slovenske diplomacije ostaja, da arbitražni sporazum je edina veljavna pravna podlaga za reševanje vprašanja nedoločene meje med sosednjima republikama Slovenijo in Hrvaško, je danes obelodanjeni, a že v ponedeljek podani odstop komaj teden dni novega slovenskega arbitra in sicer predsednika Meddržavnega sodišča v Haagu Ronnya Abrahama le nakazal, da je nadaljnja usoda arbitraže vendarle pod resnim vprašajem. Nenazadnje vanjo po manj kot tednu dni od imenovanja, ne verjame več niti mednarodno ugledni pravnik in sicer predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu. In ne glede na to, ali bo zdaj Sloveniji v 15-ih dneh uspelo za to vnaprej na politični in sodni neuspeh obsojeno arbitražno misijo sproducirati novega arbitra, k čimer jo je v skladu z določili arbitražnega sporazuma ponovno pozvalo Arbitražno sodišče, je odstop komaj imenovanega arbitra, s katerega uglednostjo naj bi vsaj delno omilili z razkritimi prisluhi nedovoljen vpliv na primarno imenovanega domačega arbitra, ponovno opozoril vsaj na to, kako zelo amatersko je v tem za morebitno rešitev mejnega spora s sosednjo Hrvaško že izgubljenemu trenutku vodena slovenska diplomacija.    

Kot očitno nesojena arbitrska zamenjava za Jerneja Sekolca, katerega imenovanje je še pred tednom dni aktualni in po sili koalicijske matematike kar že tretji zaporedni mandat zunanji minister Karel Erjavec razglasil za veliko zmago slovenske diplomacije, je Ronny Abraham tako že v ponedeljek Stalnemu arbitražnemu sodišču v Haagu sporočil, da je v imenovanje pristal, ker je upal, da bo s tem ponovno vzpostavljeno zaupanje med Slovenijo in Hrvaško in da se bo lahko arbitražni postopek s konsenzom obeh strani nemoteno nadaljeval. Toda ko je tudi Ronny Abraham ugotovil, kar je bilo sicer jasno še pred čvrsto in v saboru enotno politično odločitvijo o umiku iz arbitraže ter posledičnim odstopom hrvaškega arbitra Budislava Vukasa, da nadaljevanje postopka s konsenzom obeh strani ne glede na še naprej edino uradno slovensko stališče pač ni verjetno ter da ne svojih in ne slovenskih pričakovanj ne more izpolniti, se je odločil za odstop, kar že samo po sebi pomeni poraz in ne zmago slovenske diplomacije.

Kakršne sicer so razmere v slovenski diplomaciji, v kateri profesionalne diplomate že tradicionalno vse bolj izpodrivajo odsluženi politični kadri zdaj samooklicano levih zdaj v politični praksi preverjeno desnih slovenskih vlad, pove podatek, da sta tako pri izbiri danes obelodanjeno odstopljenega arbitra kot pri nadaljnjih bolj ali manj diplomatskih potezah vajeti od resornega ministrstva za zunanje zadeve prevzela Vlada oziroma kar kabinet predsednika Vlade Mira Cerarja. Tako je uradno stališče že tretji zaporedni mandat zunanjega ministra kot predsednika demokratične stranke upokojencev brez katere v zadnjih letih na Slovenskem pač ni nobene koalicije in vlade Karla Erjavca, da za zdaj odstopa Ronnya Abrahama ne komentira in da prvi komentar prepušča predsedniku vlade Miru Cerarju. Iz kabineta predsednika vlade tako sicer so že sporočili, da odstop Abrahama z mesta arbitra obžalujejo, a da razlogov zanj ne razumejo in da se bodo še izdatneje nanj odzvali tekom današnjega dneva.

Kljub temu pa so tudi tokrat po papagajsko ponovili že tako vsak dan manj kredibilno uradno slovensko stališče, da mora sodišče nadaljevati z delom, saj da ne bi smelo dopustiti, da lahko samovoljni in enostranski izhod Republike Hrvaške zaustavi cel postopek, kar da bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli arbitraže. Tako se bo zaenkrat slovenska diplomacija v pomanjkanju boljše ali vsaj kakršne koli že taktike še naprej kot pijanec plota objemala arbitražnega sporazuma in ponovno določila novega, že tretjega arbitra. Kljub temu da je zaradi odločitev in ravnanj političnega vrha Hrvaške pod vprašajem celotni arbitražni sporazum in celotna arbitraža, arbitri na Stalnem arbitražnem sodišču v Haagu sicer ostajajo predsednik Gilbert Guillaume, Vaughan Lowe in Bruno Simma, ki sta jih Slovenija in Hrvaška imenovali skupaj, toda pred razkritjem prisluhov oziroma v točki, ko je sta državi vsaj navidezno še zaupali v to arbitražo.

Da je sicer pri nerešenih mejnih vprašanjih med katerimi koli že sosednjimi državami potrebno govoriti o zaupanju, sicer samo po sebi še ne pomeni, da to zaupanje tudi dejansko obstaja. Na Hrvaškem nenazadnje so pred vrati parlamentarne volitve in zato si po sili razmer tudi nekdanji komunisti ter današnji tako kot v domačem primeru samooklicano levi SDP predsednika hrvaške vlade Zorana Milanovića svoje ratinge popravlja z veliko vojaško parado. Na Slovenskem pa smo po bliskoviti menjavi treh zaporednih vlad, Janeza Janše, Alenke Bratušek in zdaj Mira Cerarja, v katerih je na mestu zunanjega ministra kot predsednik koalicijske DESUS naposled pristal Karel Erjavec, pravzaprav ves čas tik pred naslednjimi predčasnimi volitvami, saj prav DESUS je in ostaja ahilova peta tudi sedanje koalicije in Vlade.

Ne glede na to, kakšna bo končna usoda arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško oziroma ali bodo do dejstva, da ne uživajo več zaupanja obeh držav strank v tem arbitražnem postopku, v doglednem času prišli še zaenkrat preostali trije arbitri arbitražnega sodišča, je po odstopu Ronnya Abrahama samo po sebi jasno, da ima dejstvo, da Hrvaška naprej v postopku arbitraže v tem iztekajočem se mandatu Zorana Milanoviča in kukuriku koalicije gotovo ne bo več sodelovala ter da samo arbitražno sodišče nima mehanizmov, ki bi jo k temu lahko prisilili, vendarle neko real-politično težo. Toda tako to gre. Konkretnih mehanizmov, da bi kot že tretji zaporedni mandat glavnega bleferja na zunanjem ministrstvu k odstopu prisilil v odnosih s sosednjo Hrvaško res slabo blefirajočega zunanjega ministra Karla Erjavca, zaradi koalicijske matematike na voljo nima niti predsednik vlade Miro Cerar. Ne glede na za lase privlečeno še naprej edino uradno stališče kabineta predsednika vlade kot v teh razmerah in dneh glavnega kreatorja slovenske zunanje politike in teh njenih že na prvi pogled neprepričljivih stališč, da Slovenija  – pa čeprav sama – ostaja v arbitražnem postopku, arbitražni sporazum kot edina veljavna pravna podlaga za reševanje vprašanja meje med državama je in ostaja zgolj mrtva črka na papirju.  

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z veliko zmago, ki se je z odstopom drugega slovenskega arbitra na arbitražnem sodišču v Haagu izkazala za velik blef in poraz slovenske diplomacije, v zobeh poskrbel Tomaž Z.