Če bi vsaj približno držalo, da je Republika Slovenija v skladu s črno na belim zapisanim v domači ustavi res laična država, v kateri sta delovanje države na eni strani in cerkva ter verskih skupnosti na drugi strogo in dosledno ločeni, potem sploh ne bi bili priča poslanskim razpravam, kot je bila današnja prva splošna obravnava novele zakona o verski svobodi v osrednjem hramu domače demokracije. Toda ker domača Republika iz javnih in od vseh verujočih ali pač neverujočih davkoplačevalcev pobranih sredstev financira tako nočno svetlobno onesnaževanje na gosto posejanih cerkva po slovenskem podeželju kot tudi socialne prispevke uradno registriranih duhovnikov, za povrh pa duhovno oskrbo zgolj verujočih zagotavlja tudi z zaposlovanjem predvsem rimskokatoliških duhovnikov v bolnišnicah, zaporih in celo slovenski menda da profesionalni ter poklicni vojski, Slovenije le ne moremo šteti za resno laično državo.

Kljub temu pa so danes poslanke in poslanci Državnega zbora na predlog opozicijskih poslancev SD in Pozitivne Slovenije le morali opraviti prvo splošno razpravo o noveli zakona o verski svobodi. Da je sicer novela zakona potrebna, je že pred časom ugotovilo in odredilo domače Ustavno sodišče, a druga dobra Janševa Vlada svoje novele zakona o verski pravzaprav nesvobodi zaradi obilice drugih bolj usodno pomembnih kadrovskih zadev še pač ni imela časa pripraviti. Deloma je temu tako, da se tudi na verske stvari v prav nič laični državi po ukinitvi Urada za verske skupnosti najbolj spozna superminister Žiga Turk. Po zadnji racionalizaciji države in ponovnem prevzemu oblasti aktualne koalicije in vlade namreč tudi vprašanja domačih verskih skupnosti sodijo pod okrilje ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.

Domače verske skupnosti, še posebej pa  največja in dominantna tudi po količini javnih sredstev, ki jih prejme za svoje materialno delovanje in poslovanje ter dušno oskrbo zgolj rimskokatoliških vernikov v po čem pa le laični državi, se sicer vse bolj ukvarjajo tudi z izobraževanjem. Tako je prav v tem mandatu pričakovati nove katoliške osnovne šole in gimnazije, že kar nekaj časa pa so živa tudi prizadevanja, da bi še Slovenija, kot vsaka pred generalštabom iz Vatikana klečeča država, naposled dobila tudi katoliško Univerzo. Na področje izobraževanja se sicer zaenkrat še v lastnih cerkvenih objektih dodobra spoznajo tudi domači evangeličani. Versko, kulturno in izobraževalno središče si je sredi Ljubljane postavila tudi domača izpostava Srbske pravoslavne cerkve. Ko pa enkrat bo, pa se bo tako z izobraževanjem kot kulturo ukvarjal tudi Islamski kulturni center v Ljubljani. In ker se pravzaprav vse verske skupnosti šlepajo tudi na športne dejavnosti najmlajših in še v procesu verske indoktrinacije nahajajočih se odraščajočih, je nemara prav super ministrstvo za ideološke aparate države, torej za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, še najprimernejše.

Prav tako bi sicer lahko delovanje verskih skupnosti uvrstili tudi pod ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, saj je splošna praksa posameznih verskih skupnosti po vsem svetu, da nove in nove vernike pridobivajo prav s humanitarno dejavnostjo. V imenu domače RKC, a pod katoliškim križem generalštaba iz Vatikana to izvaja Slovenska Karitas, za katere izenačitev z v teh krajih pač bolj uveljavljenim Rdečim križem bi naj poskrbela prav sedanja druga dobra Janševa koalicija in Vlada, kot je po ločenih spoznavnih srečanjih s predstavniki štirih največjih verskih skupnosti v državi zagotovil tudi minister Žiga Turk.

Toda če bi bila Slovenija vsaj malo laična država, potem si tudi minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport pač ne bi mogel privoščiti, da se o perečih vprašanjih, ki tarejo verujoče na Slovenskem, pogovarja zgolj s predstavniki štirih največjih. Toda domača Republika je pač versko uvrščena država, ki jo ta čas vodita versko opredeljena koalicija in vlada. Zato ima opozicijska novela zakona o verski nesvobodi, o kateri so se danes lomila besedna kopja v veliki razpravni dvorani Državnega zbora, malo možnosti za uspeh na jutrišnjem glasovanju, pa čeprav jo bo podprla tudi koalicijska in vladna Demokratična stranka upokojencev. Da bi vse skupaj bilo le malo bolj zanimivo, so sicer iz prav tako vladne Državljanske liste sporočili, da bo njihova odločitev o podpori noveli odvisna od presoje slišanih argumentov.

Novela zakona o verski nesvobodi sicer najbolj posega v že pridobljene pravice Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem. Med drugim bi ukinila tudi zaposlovanje rimskokatoliških duhovnikov po zaporih in bolnišnicah, odpravlja pa tudi državno sofinanciranje prispevkov za socialno varnost duhovnikov nasploh. Razumljivo, nenazadnje so za volilni uspeh strank po zatohlem dehteče slovenske pomladi zaslužne tudi pridige dušnih pastirjev po vsej s cerkvami na gosto posejani državi, so se temu v imenu Vlade in koalicije najbolj uprli državni sekretar za kulturo Aleksander Zorn in stranke SDS, SLS ter Nova Slovenija.

Aleksander Zorn je tako izza prižnice v Državnem zboru opozicijskim predlagateljem navrgel, da je takšna novela nesprejemljiva za svobodno demokratično družbo, saj da verske skupnosti izloča iz javnega življenja, kljub temu da te v javnem življenju demokratične laične države pravzaprav nimajo kaj iskati. S svojo definicijo modernosti je v imenu Nove Slovenije zablestela tudi poslanka Iva Dimic. Predlagana novela naj bi bila izrazito nedemokratična, zastarela in v nasprotju z modernimi rešitvami urejanja odnosov države z verskimi skupnostmi. Mihael Prevc pa je prepričan, da se s stalnimi poskusi spreminjanja tega zakona izkorišča vprašanje vere za politiziranje in odpiranje ideoloških razprav za dnevne potrebe politike, k čemur je v imenu SDS prikimavala tudi poslanka Eva Irgl.

Toda poslanci in poslanke katoliške Slovenije so plačani prav za politiziranje in ideološke razprave. Vsebinske odločitve na tudi danes prav turobni strani Alp pa se pač ne sprejemajo v osrednjem hramu domače demokracije. Toda tako to gre. Zato bomo tudi neverujoči davkoplačevalci še naprej plačevali tudi za socialno varstvo cerkvenih tajkunov in borznih mešetarjev, kot sta Mirko Kraševec in Anton Kramberger, ki jima je uspelo na kant spraviti celo mariborsko nadškofijo.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z versko svobodo v domači katoliški državi v zobeh poskrbel Tomaž Z.