Po tem ko sta po objavi rezultatov glasovanja iz tujine tudi na teh parlamentarnih volitvah Slovenska demokratska stranka in njen še naprej nezamenljivi predsednik Janez Janša očitno ponovno ostala korak do volilnega preobrata, se je pozornost domače in tuje javnosti usmerila nazaj na relativnega zmagovalca teh volitev, predsednika Gibanja Svoboda Roberta Goloba, in na vprašanji, ali mu bo iz strank, ki so ob SDS prestopile parlamentarni prag sploh uspelo sestaviti državnozborsko večino vsaj 46-ih glasov ter kakšna bo ideološko potemtakem bila morebitna prihodnja vlada ponovnega predsednika vlade Roberta Goloba?

Da Robert Golob tokrat pač ni pred tako lahko nalogo, kot je bil, predvsem po zaslugi v novejši politični zgodovini državne samostojnosti rekordne podpore volivk in volivcev za Gibanje Svoboda, pred štirimi leti, kar je sicer dal tudi sam pisno vedeti po seji Sveta za nacionalno varnost, ki jo je zaradi vpletanja v volitve iz tujine sklical v tednu po volitvah. Čeprav sta poglavitna vzroka za trenutne težave Roberta Goloba predvsem slabi volilni rezultati njegove stranke ter Socialnih demokratov in Levice kot obeh koalicijskih partneric v poslavljajoči se vladi, ki si ponovne večine same niso uspele zagotoviti, je predsednik sedanje vlade in najverjetnejši mandatar nove v pisni izjavi, s katero se je hotel prikupiti vsaj Demokratom v Državni zbor sicer neuvrščenega Anžeta Logarja, sporočil, da glede na zaostrene razmere v svetu in vse glasnejše napovedi o prihajajoči gospodarski krizi Slovenija danes bolj kot kadarkoli potrebuje povezovanje in sodelovanje, široko koalicijo oziroma kar vlado narodne enotnosti, toda brez na sestanke o oblikovanju nove koalicije nepovabljene in očitno tudi v tem morebitnem mandatu največje opozicijske stranke SDS. 

Vlada narodne enotnosti – v parlamentarnih demokracijah imajo vlade narodne enotnosti praviloma kratko dobo trajanja od zgolj nekaj mesecev do največ kakšno leto dni, da se prebrodijo izredne razmere zaradi katerih so sestavljene – je sicer poimenovanje za široko koalicijsko vlado, ki jo sestavljajo vse ali vsaj vse glavne stranke v zakonodajnem telesu. Običajno je vzpostavljena v času vojne ali drugih nacionalnih izrednih razmer, kot je trenutna naftna kriza, da bi vladi zagotovila visoko stopnjo zaznane politične legitimnosti ali kolektivne identitete, lahko pa igra tudi vlogo pri zmanjševanju notranjepolitične krize, saj je oblikovana tako, da pravzaprav nima opozicije ali pa so opozicijske stranke majhne in zanemarljive, kar pa tudi v tem morebitnem mandatu pač ne bo držalo za Janeza Janšo in SDS. Kot je sicer razvidno po dveh srečanjih po besedah Roberta Goloba vseh demokratičnih parlamentarnih strank, ki niso Slovenska demokratska stranka in ki so potekala prejšnji petek in na današnjo prvoaprilsko sredo, pogajanja in zbliževanje stališč zaenkrat še pač ne kažejo na vlado narodne enotnosti, saj jih ob nepovabljeni SDS bojkotirajo tudi iz v Državni zbor uvrščene skupne liste Nove Slovenije, Slovenske ljudske stranke in Fokusa, na njih sodelujoči Demokrati Anžeta Logarja in predstavniki Resnice pa že napovedujejo, da ne bodo sodelovali v vladi ter koaliciji, katere del bi bila tudi Levica. 

Da sta sicer vsaj predsednika Demokratov in Resnice Anže Logar ter Zoran Stevanović pod vplivom volilnega uspeha in premierne uvrstitve v parlament vendarle nekoliko politično precenila skupnih 11 poslanskih glasov, s katerimi razpolagata, pa nenazadnje pove dejstvo, da se Demokrati po današnjih besedah Anžeta Logarja iz koalicijskih pogajanj za morebitno novo in drugo vlado ter koalicijo Roberta Goloba umikajo, dokler ta ne predstavi vsebinskih poudarkov, kako vidi razvoj Slovenije v naslednjih štirih letih in se tudi opredeli do tega, kdo je sploh tisti, ki je koalicijski partner. In da se s stranko Resnica ter trojčkom NSi, SLS in Fokus pogovarjajo o oblikovanju nekakšnega sredinskega političnega bloka, ki pa bi bil s skupaj dvajsetimi poslanci in stališči tako predsednika Nove Slovenje Jerneja Vrtovca, da je potrebno oblikovati desnosredinsko vlado, katere mandatar bi bil Janez Janša in katere največja stranka bi bila SDS, kot predsednika Resnice Zorana Stevanovića, da v tako vlado ne gredo, lahko močan akter v aktualni politični aritmetiki zgolj in edino za nove, predčasne volitve. 

Toda predčasne volitve za razliko od obeh največjih parlamentarnih strank, SDS in Gibanja Svoboda, vendarle niso opcija, ki bi politično ustrezala obema prvič parlamentarnima strankama, saj ni nobenega političnega zagotovila, da bi jim tovrstni uspeh na ponovnih volitvah tudi uspelo ponoviti. Zato vendarle še ni povsem izključeno, da bodo posamezni akterji tega samooklicano sredinskega političnega bloka svoja stališča v prihodnje vendarle še nekoliko omilili, če že ne tudi povsem spremenili, na kar pa očitno računa tudi zaenkrat še naprej najverjetnejši mandatar Robert Golob, v čigar stranki Gibanje Svoboda bodo v sklepu z današnjega sestanka o oblikovanju prihodnje vlade in koalicije do naslednjega tedna vendarle pripravili kar osnutek prihodnjega koalicijskega sporazuma. Toda tako to gre. Ker predvsem manjšim strankam, ki so prvič postale parlamentarne s pomočjo velikega kapitala ali obstoječih velikih strank nove predčasne volitve pač niso v političnem interesu, saj lahko na njih iz državnega zbora tudi izpadejo, sta se temu z retoriko, da je namesto za državo in državljane v teh zahtevnih mednarodnih razmerah v prvi vrsti treba poskrbeti za bolj konkurenčno gospodarstvo, kajti da le z njegovo krepitvijo in večjo dodano vrednostjo lahko pomagajo obvarovati ljudi pred prihajajočo in že nastopajočo krizo, že priklonila in prilagodila tudi Robert Golob in Gibanje Svoboda in s tem pravzaprav dala vedeti, da v morebitni naslednji vladi neoliberalne enotnosti Levice pravzaprav niti ne bosta pogrešala.

ODPVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s tem, da naslednja vlada ne bo vlada narodne pač pa zgolj neoliberalne enotnosti v zobeh poskrbel Tomaž Z.  

Vir: Posnetek zaslona / Gospodarska zbornica Slovenije