Čeprav je predsednik aktualne manjšinske vlade Marjan Šarec prepričan, da so trenutna koalicijska nesoglasja in popolno nerazumevanje s pridruženo partnerico Levico konec začetka in ne začetek konca njegove prve koalicije in vlade, vse dogajanje na domačem notranjepolitičnem parketu, na katerem že tradicionalno nikoli ni manjkalo tudi podpasnih udarcev, kaže prav na to.

Težav v Listi Marjana Šarca tako zaradi telefonskega klica generalnega sekretarja Braneta Golubovića predsednici nadzornega sveta Uradnega lista kot zaradi domnevno iz kabineta predsednika vlade na SOVI urejeno zaposlitev nekdanje sodelavke pravzaprav ne zanikajo, Socialni demokrati so v predkongresnem naskoku, zbori socialne demokracije potekajo po vsej državi, v Stranki modernega centra se od menjave na vrhu še niso povsem pobrali, na prvo pravo priložnost, da se kot predsednik stranke sploh politično profilira, pa Zdravko Počivalšek še čaka. Alenka Bratušek ima za stranko bolj malo časa, ker je ob Ministrstvu za infrastrukturo na njena pleča po odstopu Iztoka Puriča padlo še Ministrstvo za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. V DeSUS se še posebej po odstopu Tomaža Gantarja z mesta podpredsednika vse vrti okoli vprašanja, ali se bo našel junak, ki se bo na volilnem kongresu drznil izzvati dolgoletno neuničljivega predsednika Karla Erjavca. V Levici pa se očitno vračajo tako v opozicijo kot v šolske klopi, cikel predavanj je z usodnim vprašanjem "Kaj je demokratični socializem" odprl Luka Mesec, s "Temeljnimi pojmi socializma" pa bo danes ob 18. uri nadaljeval Sašo Slaček.

Razmere za politično prevetritev aktualne koalicije in vlade Marjana Šarca so tako rekoč zrele, se pa za številne akterje parlamentarnega političnega prostora odpirajo tudi številne, za njihovo politično preživetje bolj ali manj usodne dileme. Pravzaprav vse državnozborske stranke si ta čas prav zares novih predčasnih izrednih volitev še ne želijo, mukotrpno sprejemanje proračunskih dokumentov za leti 2020 in 2021, za katere se že vnaprej ve, da bodo glasove za parlamentarno večino koaliciji Marjana Šarca namesto poslancev Levice ponovno prispevali štirje poslanci Slovenske nacionalne stranke, pa prav v nedogled tudi ne more biti še naprej modus operandi za državnozborsko potrjevanje vladnih načrtov in predlogov. Toda že sedaj stoji, da koalicija in Vlada, ki zakonske predloge proračunskih dokumentov – kot ene izmed najbolj ključnih pristojnosti izvršne in zakonodajne oblasti za vodenje države – sprejemata s pomočjo poslanskih glasov slovenskih nacionalistov, pač ne moreta veljati za levo sredinsko in niti za zgolj in samo sredinsko.

S sodelovanjem poslancev SNS pri sprejemanju tako pomembnih zakonodajnih odločitev, kot sta proračuna države za leti 2020 in 2021, se sicer odpirata vprašanji – ali prihodnje vloge ali prihodnje politične usmeritve vsaj Socialne demokracije in Demokratične stranke upokojencev Slovenije, ki se imata za izrazito levo sredinski stranki. Čeprav čisto zares tega ne ve, se je nenazadnje neki dan še sam premier Marjan Šarec oglasil z vzdihom, češ da je v koalicijah z manj strankami lažje delati in delovati. Toda parlamentarna matematika pove, da takšne koalicije ni moč sestaviti brez največje parlamentarne in opozicijske stranke SDS, kako pa je delovati v koaliciji z Janezom Janšo, pa bo Marjanu Šarcu nemara še dano spoznati, toda to vendarle ni odvisno le od njegovih dejanj in odločitev v prihodnjih mesecih. Toda tako to gre. Marjan Šarec očitno ve, da se mora kralj, kadar je v šahovski igri napaden, nemudoma premakniti na varno, drugače je igra izgubljena. Na začetku šahovske igre se navadno bori za središče, zato je pametno premakniti kralja na varno vstran in trdnjavo na sredino šahovnice. Pravilno rokada ali rohada in ne rošada pa ta manever omogoča.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z začetkom vroče politične jeseni in tudi politične rošade, mogoče pa vendarle tudi političnega konca Marjana Šarca v zobeh poskrbel Tomaž Z.