Igor Bavčar, eden od vidnejših akterjev pred osamosvojitvene in po-osamosvojitvene družbeno-politične ter ekonomske tranzicije na Slovenskem, je v ponedeljek zvečer le začel prestajati petletno zaporno kazen v zaporu na Dobu zaradi pranja denarja pri preprodaji delnic Istrabenza. Potem ko je Ustavno sodišče poskrbelo, da bo Janez Janša zaradi že izvršene zaporne kazni v zadevi Patria še deležen državne odškodnine, je Igor Bavčar ta čas ob še nekaterih tranzicijskih velikanih domačega divjega lastninjenja, kot sta denimo nekdanji predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot, s katerim sta se tesno povezala ob nakupu državnega dela v Mercatorju v zameno za vpliv na časnik Delo za časa prve Janševe vlade, in Bine Kordež tako kot Igor Bavčar v primeru Istrabenza neuspeli menedžerski prevzemnik Merkurja, gotovo eno najbolj politično in gospodarsko zvenečih imen za zapahi samo še 105 odstotno zasedenega moškega zapora na Dobu. In tako domača medijska trobila kot ljudstvo, željno krvi zaradi tako divje privatizacije kot posledične socialne neenakosti, je bilo vsaj za tren ali dva navdušeno.

Toda prav primeri danes materialno kakopak še naprej dobro stoječih osamosvojiteljev, ki so po propadu poskusov menedžerskih prevzemov in podobnih malverzacij z nekoč družbenim premoženjem, nekako le padli v sodne mline domačih pregovorno počasnih in do politično občutljivih primerov še posebej počasnih sodišč, kažejo, kako zelo neučinkovita ta so. Res namreč ni prav veliko manjkalo, da bi tudi zadeva Istrabenz, v kateri je bil s kompanjonom Boškom Šrotom prvič spoznan za krivega že leta 2014, tako kot številne odmevne zadeve pred njo, preprosto zastarala. Resnici na ljubo, so prav na to karto vsa leta od 2014 naprej tudi igrali dobro plačani odvetniki Igorja Bavčarja, saj se je prestajanju zaporne kazni sprva izmikal zaradi domnevnih srčnih zdravstvenih težav in zaradi zdravljenja v zasebnem Medicorju, nato pa se je v zadnjem poskusu zaporu neuspešno poskusil izogniti oziroma odhod vanj vsaj za nedoločen čas prestaviti kar še zaradi obilice dela.

Za veliko javnega zanimanja in celo domnevanj, da se je nemara udal in celo pokesal za svoje gospodarske grehe ter izčrpavanja do njegovega menedžerskega pohoda sicer dobro stoječih slovenskih podjetij, je sicer poskrbel podatek, da bi naj Igor Bavčar v zapor na Dobu prišel sam in prostovoljno ter celo dan pred tem, ko bi dejansko moral nastopiti prisojeno petletno zaporno kazen. Tudi v tem primeru so sicer ta javna domnevanja predvsem plod ljudske domišljije, saj je bil tudi ta prostovoljen odhod v zapor posledica premišljenega odvetniškega navodila. Za kaj pravzaprav gre, je sicer povsem prostodušno javno priznal generalni direktor Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij Jože Podržaj. Kljub temu da namreč še ni odločeno, ali bo Igor Bavčar prisojeno petletno kazen prestajal na zaprtem, polodprtem ali odprtem oddelku, velja namreč nepisano pravilo, da dve tretjine zapornikov, ki - tako kot Igor Bavčar po nasvetu svojega dobro plačanega odvetnika - na prestajanje zaporne kazni pridejo sami, po zaključku sprejemnega obdobja, ki lahko traja največ 30 dni, konča na vsaj od zaprtega oddelka bivanjsko pač ugodnejšem polodprtem oddelku zapora na Dobu.              

Kljub temu da gre za enega od ključnih osamosvojiteljev, ki se je v politiko leta 1988 zavihtel z ustanovitvijo Odbora za varstvo človekovih pravic sprva predvsem svojega poslovnega partnerja Janeza Janše, nato pa v procesu zoper četverico tudi soobtoženih Ivana Borštnerja, Davida Tasića in Francija Zavrla, je po tem, ko ga pokojni predsednik Janez Drnovšek ni izbral za svojega naslednika na mestu predsednika Liberalne demokracije, svoje politične zveze in osamosvojiteljske zasluge poskušal vnovčiti v gospodarstvu. In čeprav pravnomočna sodba Igorju Bavčarju med drugim nalaga, da mora vrniti tudi 18 milijonov evrov nezakonite premoženjske koristi, mu je pravzaprav uspelo, saj tako njemu samemu kot tudi vsem njegovim bližnjim družinskim članom tudi po njegovem prihodu iz zapora v materialnem smislu pač ne bo nikoli več kaj dosti manjkalo.

Trenutno si sicer Igor Bavčar kot eden redkih na pravnomočno zaporno kazen obsojenih privatizacijskih tajkunov na Slovenskem zaradi pomanjkanja prostora na sprejemnem oddelku zapora na Dobu sobo deli s soobsojencem. Do prvih ugodnosti v obliki prostih izhodov pa bi naj bil upravičen šele po petini prestane kazni oziroma čez leto dni. Toda Bavčar bo zunaj tudi pred tem, saj obstaja tudi institut namenskih izhodov in ga bodo nenazadnje na zaslišanja na sodišča še vabili v še kar nekaj zadevah, ki prav tako – sicer počasi - potekajo. Če pa se bo v zaporu res lepo obnašal, pa se bo njegovim odvetnikom že v kratkem po odpustitvi s sprejemnega oddelka ponudila paleta možnosti, kako Igorju Bavčarju dodatno olajšati prestajanje zaporne kazni in se nenazadnje po izteku dveh tretjin kazni potegovati celo za njegovo predčasno odpustitev iz zapora. Toda tako to gre. Zaporne kazni, kot jih drug za drugim le dobivajo posamezni osamosvojitveni junaki divje privatizacije in lastninjenja, pač same po sebi še ne pomenijo, da bodo Bavčar in podobni še kdaj v življenju materialno nepreskrbljeni. Kazen tako ni kazen, pač pa predvsem legalizacija kraje.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z zaporno kaznijo Igorja Bavčarja kot legalizacijo kraje v zobeh poskrbel Tomaž Z.