Bratje po orožju

Bratje po orožju

Oddaja
19. 11. 2019 - 21.00

Septembra je bila na spletnem portalu Arms Watch objavljena raziskava bolgarske novinarke Diljane Gejtandzijeve, ki je med drugim tudi ustanoviteljica omenjenega portala. V raziskavi je ta izpostavila kontroverzni nakup oziroma predajo velike količine orožja, ki ga je vlada Združenih držav Amerike kupila od srbske tovarne orožja Krušik, medtem ko je isto orožje končalo v rokah Islamske države v Jemnu in uporniških skupin v Siriji. V sklopu raziskave, ki jo je objavila Gejtandzijeva, je bilo v Sirijo in Jemen dostavljenih več kot 3 milijone kosov srbskega orožja. 

Poleg tega je raziskava odprla še dodatno afero v Srbiji. Izkazalo se je, da je bilo v prodajo orožja iz Krušika za potrebe ameriške vladne vojske vpleteno posredniško podjetje GIM, katerega predstavnik je oče srbskega ministra za notranje zadeve Nebojše Stefanovića. Posredniško podjetje GIM je orožje od Krušika kupovalo po bistveno nižji ceni, kot ga je nadaljnjo prodajalo posrednikom, ki so orožje kupovali za potrebe ameriške vlade. Nedolgo po objavi raziskave, ki je objavila tudi dokaze o pranju denarja v posredništvu GIMa pri prodaji orožja, so srbske oblasti aretirale Aleksandra Obradovića, žvižgača, ki je iz podjetja Krušik bolgarski novinarki Diljani Gejtandzijevi posredoval dokumente o prodaji in podatkih nakupovalcev orožja. 

V današnji oddaji tako gostimo avtorico raziskave, s katero bomo predstavili, kako je ameriška vlada dostavljala orožje iz Srbije v Jemen in Sirijo, se pravi, kako je to prišlo v roke Islamske države v Jemnu in sirskih upornikov. Poleg predstavitve omenjene raziskave, nameravamo v naslednjih minutah vzpostaviti širšo sliko o prodaji orožja Srbije, Bolgarije in Hrvaške Združenim državam Amerike, Saudovi Arabiji, Združenim Arabskim emiratom in Jordaniji. Izpostavljene države pa so orožje nadaljno dostavljale uporniškim skupinam in džihadistom v Siriji ter Islamski državi v Jemnu. 

 

Pred predstavitvijo raziskave bolgarske novinarke Diljane Gejtandzijeve ustvarimo določen kontekst. Prvič, ameriško dostavljanje orožja v Sirijo ni nikakršna skrivnost. Gre bolj za pogosto spregledano dejstvo. Bistveno bolj šokantna je tako prav vest, da se je orožje, kupljeno s strani Združenih držav zagotavljalo borcem Islamske države v Jemnu v obdobju, ko je - vsaj navzven večinska politika Združenih držav na Bližnjem vzhodu - temeljila na boju proti Islamski državi. Kar zadeva Sirijo, pa lahko preletimo osrednje podatke že v letnih proračunih Združenih držav. Na primer: letni proračun za obrambo za fiskalno leto 2017 je izključno za oboroževanje sirskih upornikov namenil 250 milijonov dolarjev. 

Pentagon je orožje v Sirijo dostavljal po dveh kanalih: prvega predstavlja Poveljstvo specialnih operacij Združenih držav Amerike, krajše SOCOM, drugega pa ameriško orožarsko podjetje Picatinny Arsenal. Predvidena višina sredstev Združenih držav za nakup orožja za sirske upornike, ki ni po NATO standardih, se v načrtu državne porabe, predvidenem do leta 2022, nagiba okrog dveh milijard ameriških dolarjev. Poleg tega pa ne smemo zanemariti še Saudove Arabije, Združenih arabskih emiratov in Jordanije, ki so v ta namen namenile - glede na dostopne podatke - vsaj 1,2 milijarde ameriških dolarjev. 

Prvi večji nakupi orožja za sirske upornike s strani ZDA so se začeli leta 2015. Do meseca maja tega leta so ZDA porabile okoli 700 milijonov ameriških dolarjev za nakupe lahkega orožja, kot so AK-47, naboje in bombomete. Po podatkih Projekta za poročanje o organiziranem kriminalu in korupciji, bolje poznanem pod angleško kratico OCCRP, je oktobra 2015 sledila pošiljka 50 ton streliva in granat. Maja 2017 pa je Poveljstvo specialnih operacij Združenih držav Amerike oziroma SOCOM od Bolgarije, Bosne in Hercegovine, Češke, Srbije, Kazahstana, Poljske, Romunije in Ukrajine kupilo orožje v višini 238,5 milijonov dolarjev. V istem fiskalnem letu je SOCOM kupil še dodatno orožje v višini 172 milijonov dolarjev, v proračunu za leto 2018 pa je administracija predsednika ZDA Donalda Trumpa zaprosila za 412 milijonov dodatnih sredstev za dostavo orožja sirskim upornikom. 

Kot smo predhodno že izpostavili, SOCOM ni edini kanal preko katerega je Pentagon dostavljal orožje v Sirijo in Jemen. Za preostanek dobav orožja za potrebe ameriške vlade, ki je potovalo na krizna žarišča na Bližnjem vzhodu, je skrbelo še vojaško podjetje ameriške vojske Picatinny Arsenal, ki je marca 2016 “outsourcealo” svojo dejavnost na dve podjetji: britanski Chemring in ameriški Alliant Techsystems Operations. 

Zadnji omenjeni, Alliant Techsystems Operations, nas pripelje k zgodbi, ki jo je v javnost posredovala novinarka Diljana Gejtandzijeve. Prav to podjetje predstavlja enega izmed osrednjih posrednih odkupovalcev orožja za Združene države Ameriki od srbske tovarne Krušik, ki je bilo namenjeno v Sirijo in Jemen. 

Srbski premier Aleksandar Vučić se je pred dobrima dvema letoma pohvalil, da četudi bi Srbija petkrat povečala proizvodnjo orožja, še vedno ne bi dohajala povpraševanja. V nadaljevanju se bomo nekoliko bolj podrobno seznanili s tem visokim povpraševanjem za srbsko orožje, pred tem pa pustimo besedo Gejtandzijevi, da nam poenostavljeno opiše temeljni potek svoje raziskave:

Izjava

Za nazornejši pregled bomo nakupe orožja od srbskega Krušika v zadnjih dveh letih delili v dve kategoriji: na tiste, pri katerih se je orožje znašlo v rokah borcev Islamske države v Jemnu in tiste, ki so bili namenjeni upornikom v Siriji. Začenjamo z jemenskimi pošiljkami. 

Sodeč po dokumentih, ki jih je predal Obradović, je Alliant Techsystem 20. januarja 2017 kupil 105.150 kosov 82 mm min, v vrednosti osmih milijonov ameriških dolarjev, 12. februarja 2018 pa 10.500 kosov drugega orožja. Izpostavljena nakupa sta bila uradno namenjena v Afganistan kot pomoč afganistanski vojski in policiji. Za transport orožja pa je bilo zadolženo podjetje Silk Way West Airlines, državno azerbajdžansko podjetje, ki je svoje lete izvajalo na destinaciji Beograd-Kabul-Baku. Letalska družba je te lete izvajala pod posebno oznako NAG, kar je oznaka NATA za operacijo ‘Resolute support in Afganistan’. Gre za operacijo, ki se je začela z začetkom leta 2015 kot nadaljevanje usposabljanj, nasvetov in pomoči afganistanski vojski in policiji, v katero je vključenih več kot 16 tisoč ljudi iz 39-ih NATO članic.

Arms Watch je že predhodno prikazal, da je podjetje Silk Way v zadnjih treh letih izvedlo najmanj 350 letov, ki so pod diplomatsko zaščito prevažali orožje na konfliktna območja. Med drugim je bil predstavljen tudi osnovni model distribucije orožja, ki je prekrit z lažnimi tehničnimi pristanki teh letal.

Kot v primeru letov iz Beograda, kjer so letala letela s končno destinacijo v Azerbajdžanu, je bilo orožje raztovorjeno ob fiktivnih tehničnih pristankih v NATO-vi bazi v Turčiji ob sirski meji. Od tam pa je bilo orožje pripeljano v Sirijo, medtem ko so letala v Afganistanu - kamor so bila namenjena - najverjetneje pristala prazna. Kot dodaja Gejtandzijeva, je postalo ob primerjavi izpostavljenih letov Silk Waya z drugimi leti na isti relaciji razvidno, da letalom istega tipa s podobno obremenjenostjo na isti poti ni potrebno ustavljati za polnjenje goriva. 

Izjava

V štirih poletih je Silk Way le maja 2018 pod krinko dostavljanja orožja za afganistansko policijo pod NATO-vo zaščito transportiral več kot 40 tisoč granat. Novinarka Diljana Gejtandzijeva je nedavno našla iste kose orožja na promocijskih posnetkih Islamske države v Jemnu. Na granatah je razpoznavno vidna oznaka KV (kar pomeni Krušik, Valjevo) in serijska oznaka 04/18, ki ustreza podatkom iz pogodb o nakupu. 

Glede na to, da je bilo orožje tovorjeno v sklopu NATO-ve misije, in da je to isto orožje končalo v Jemnu, ki je pod mednarodnim embargom na uvoz orožja, smo se po odgovor, kakršnokoli uradno izjavo ali poročilo obrnili na NATO. Naleteli smo le na prazen čvek, ki je bil odgovor na neko drugo vprašanje kot tisto, ki smo ga zastavili, ob nadaljnjem drezanju pa nas je zadolžena služba NATA začela ignorirati. Prav tako so bile naše prošnje po večkratnih poziv prezrte tudi na Združenih narodih, Interpol pa nam je enostavno odgovoril, da tovrstnih kršitev ne preučuje Interpol temveč nacionalne policije.  

V sklopu razkritih dokumentov, ki so izšli iz srbskega orožarskega podjetja Krušik, je Gejtandzijeva premierno izpostavila posebno ameriško operacijo pod imenom “TASK FORCE SMOKING GUN”. Namen operacije je urjenje in oboroževanje uporniških sil v Siriji, leta 2017 pa je svojo aktivnost našla na hrvaških tleh, z namenom dostavljanja orožja iz Podhuma (letališče pri Rijeki) v Sirijo. 

Iz Podhuma sta - z navedeno končno destinacijo: “ameriška vojaška baza v Katarju” - srbsko orožje prevažala dva podizvajalca ameriške vlade: Atlas Air in Kalitta Air, za te lete pa prejemala presenetljivo visoke honorarje. Podjetje Kalitta Air je za enkratni tovrstni let prejemalo en milijon ameriških dolarjev, z dodatkom za kritje stroškov goriva in dodatkom za zaposlene, ker so leteli v vojnih območjih. A vrnimo se korak pred transport, in sicer k samemu nakupu orožja. Kupci orožja so bila štiri različna podjetja s pogodbo za dobavo orožja, ki ni narejeno po standardih ZDA za ameriško vlado. 

Med dokumenti, ki jih je iz srbskega orožarskega podjetja Krušik posredoval Obradovič, so bili tudi podatki in fotokopije potnih listov oseb, ki so zastopale naročnike - se pravi ameriških državljanov, ki so naročili, preverili in potrdili sprejem orožja. Ista imena je novinarka Diljana Gejtandzijeva našla na seznamu prejemnikov nagrade Centralnega poveljstva ZDA za doprinos k programu ‘Syrian train and Equip program’, katerega naloga je bila oboroževanje uporniških milic v Siriji. 

V sklopu ameriško vodenega posredovanja orožja, ki je potekalo skozi Hrvaško, ostaja še kar nekaj nejasnosti. V raziskavi Arms Watch-a lahko izpostavimo dve dostavi: prvo novembra 2017, ko je Pentagon - preko podizvajalcev iz Srbije - na Hrvaško pripeljal slabih 70 tisoč granat in drugo, v naslednjih dveh mesecih, se pravi na prehodu v leto 2018, ko so na Hrvaško iz Srbije pripeljali slabih 100 tisoč izstrelnih granat. V istem obdobju je Alliant Techsystems Operations z dvema drugima pogodbenikoma z ameriško vlado izvozil še dobrih 30 tisoč srbskih granat. Se pravi, da je ameriška vlada iz Srbije na Hrvaško v obdobju treh mesecev pripeljala najmanj 200 tisoč kosov granat. Tisto orožje, ki je iz Hrvaške potovalo v Katar, pa je tam tudi “izginilo”

Izjava

V sklopu razkritih dokumentov iz srbskega podjetja Krušik je preko dogovarjanj po spletni pošti postal razviden še en nekoliko neobičajen način kupovanja orožja. V verigo ameriških nakupov srbskega orožja je bilo umeščeno še angleško podjetje Imber Enterprise, naloga katerega je bila izključno to, da plača naročila, medtem ko je vse ostalo uredilo podjetje Sierra Four Industries, eno izmed prej omenjenih štirih ameriških podjetij s pogodbo z ameriško vlado. 

Medtem ko je v pogodbi oziroma naročilu, ki ga je plačal angleški Imber Enterprise, napisano, da je orožje namenjeno v Kuvajt in Romunijo, se to ni zgodilo. Orožje je iz Srbije potovalo na Hrvaško, natančneje v Podhum, kjer je nastanjeno državno hrvaško vojaško podjetje Agencija Alan, kar je še ena izmed mnogih kršitev mednarodnega prava na področju prodaje orožja, sodeč po katerem mora biti ob prodaji orožja znana končna destinacija in uporabnik le-tega. Medtem ko je v večini primerov ‘končni uporabnik’ fiktiven, je samo s strani enega podizvajalca ameriške vlade v pogodbi o nakupu 20 tisoč kosov izstrelnih granat kot končni uporabnik naveden: “za potrebe vlade Združenih držav”, kar je še toliko bolj neprepričljivo, glede na to, da gre za nakup, vezan na pogodbo “o nakupu orožja, ki ni narejeno po ameriškem standardu”. Z drugimi besedami: nakup v  tem primeru smrdi, četudi bi si želeli, da ne bi. Dodajmo pa še, da je imela hrvaška Agencija Alan v obdobju 2017-2018 s Pentagonom podpisano pogodbo o dostavi orožja v višini 17,6 milijonov dolarjev. 

To pa še zdaleč ni prva razkrita vpletenost Hrvaške v prodajo orožja v Sirijo. Naša južna soseda naj bi domnevno začela prodajati orožje v Sirijo že z letom 2012. Čeprav je hrvaška oblast vztrajno zanikala prodajo starih zalog orožja sirskim upornikom, sta BIRN in OCCRP razkrila dokumente hrvaškega obrambnega ministrstva, ki so prikazali občutno naraščanje prodaje orožja z začetkom sirske državljanske vojne. Številke pa so v naslednjih letih drastično naraščale. Le med letoma 2013 in 2014 je Hrvaška prodala 5000 ton presežka streliva, kar je približno toliko, kot je prodala v celem prejšnjem desetletju. Po podatkih Združenih narodov je Hrvaška v prvih dveh letih sirske vojne v Jordanijo izvozila za 36 milijonov dolarjev nabojev. Leta 2014 je Saudova Arabija od Hrvaške kupila za 124 milijonov evrov nabojev. V primeru Hrvaške pa ni šlo zgolj za prodajo nabojev. Preko Saudove Arabije in Jordanije je v Sirijo prišlo še za 21 milijonov ameriških dolarjev vrednega hrvaškega orožja - predvsem raketometov in bombometov. 

Opomnimo, da pred začetkom sirske državljanske vojne Jordanija in Saudova Arabija s Hrvaško nista trgovali z orožjem. Amnesty International pa je že leta 2013 poročal o prvih uporabah hrvaških ali jugoslovansko narejenih raketnih in granatnih izstreljevalcih v rokah borcev Islamske države in Jabhat al-Nusre. Na povezavi na spletni strani dodajamo tudi fotografijo hrvaško proizvedene rakete RAK-12 v uporabi sirske uporniške skupine Meč al Šama. 

V kolikor pustimo hrvaške stare grehe na strani, se lahko spet vrnemo k raziskavi Diljane Gejtandzijeve. Ta je svoje poročilo - vključno z vsemi dodanimi dokumenti -, ki jih je iz Krušika posredoval žvižgač Obradović, posredovala tako oblastem Združenih držav, Interpolu, Evropski uniji, Združenim narodom kot srbskim oblastem, a povsod naletela na ignoranco. Podobno, a nekoliko drugače, je bilo tudi s strani medijev. Ne glede na udarnost objavljenega poročila, je njegova odmevnost zelo majhna. Nedolgo po objavi raziskave je bila, kot pravi, kontaktirana s strani številnih novinarjev iz največjih medijev, a vendarle večina večjih zahodnih medijev ni posredovala vsebine. V intervjuju je zaupala, da je naknadno govorila z novinarjem neimenovanega večjega zahodnega medija, ki ji je priznal, da mu je bila objava prispevka prepovedana s strani uredništva.

Izjava

S tem za danes končujemo prvo oddajo. V naslednji ediciji bomo predstavili še nekatere zanimivosti orožarskega posla, nekaj dodatnih informacij iz raziskave Gejtandzijeve, največ pozornosti pa bomo v naslednji oddaji posvetili aferi, ki jo je razkritje dokumentov iz orožarskega podjetja Krušik sprožilo v srbskem političnem prostoru in se vprašali o usodi žvižgača Aleksandra Obradovića, pri čemer se nam bo pridružila še Jelena Veljković iz BIRN-a. 

 

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.