Nepisana uredniška politika Radia Študent narekuje, da se o tako imenovanih terorističnih napadih praviloma ne poroča. Razlog za to je enostaven. Vsakodnevno po celem svetu ljudje umirajo nasilne smrti zaradi dejanj, ki bi jih lahko označili za teroristična. Pa vendar si pozornost množičnih občil ponavadi prislužijo zgolj dogodki, kot je bil napad ta torek v Strasbourgu - teroristični napadi na tleh Zahodnega sveta. Če torej ne pristanemo na ponderiranje vrednosti človeških življenj, potem neposredno poročanje o dogodkih izpuščamo in se raje posvečamo strukturnim in zakonodajnim spremembam, ki jim sledijo. Tokrat si bomo izjemo, ki prihaja v obliki popisa dogodkov torkove noči v Strasbourgu, dovolili predvsem zaradi prvoosebnosti izkušnje.

V prispevku Terorija in praksa za Radio Študent sta Lana Jurman in Matej Zwitter opredelila tri elemente terorizma, ki nam pri preučevanju fenomena nudijo osnovno sistematiko. Teroristični subjekt, objekt terorizma in motiv napada. Prispevek se bo osredotočal na objekt terorističnega dejanja, pri čemer ga bomo razumeli tako v ožjem smislu civilnih žrtev in drugih prisotnih kot tudi v širšem pomenu - odziva družbe, medijev, državnih in nadnacionalnih organov. Naključje je namreč hotelo, da se je dan po napadu v centru mesta na dnevnem redu Evropskega parlamenta, ki v tem času zaseda v Strasbourgu, znašlo poročilo novoustanovljenega odbora za terorizem. S subjektom se bomo ukvarjali le toliko, kolikor ta postane objektov objekt. Motiv napada v Strasbourgu zaenkrat še ni znan, zato je lahko označba, da gre za teroristični napad, nekoliko sporna - a so struktura dejanja in odzivi objekta povzročili skorajda enak učinek, kot bi ga akcija, ki bi jo denimo organizirala Al Kaida. Zdaj pa k prvoosebnosti.

Z nekaj novinarskimi kolegi smo se v ponedeljek odpravili v Strasbourg, da bi spremljali dogajanje na plenarni seji Evropskega parlamenta. Strasbourg je mesto na francosko-nemški meji v pokrajini Alzacija, ki se po številu prebivalcev lahko primerja z Ljubljano. Mesto pogosto deluje zaspano, posebej pa se razživi ob množičnem eksodusu evrokratov iz Bruslja skoraj vsak mesec in decembra, ko je v središču mesta organiziran eden najstarejših božičnih sejmov. Središče mesta je otok sredi reke Ill. Dostop z avtomobilom je v središče mesta onemogočen, na mostovih, ki vodijo v mesto, so betonski bloki. Ljudi, ki želijo v središče mesta, pregledajo varnostniki. Po mestu se večino časa sprehajajo policisti in vojaki v četvorkah.

V torek smo se nekaj čez pol osmo odpravili v središče mesta na večerjo s slovenskimi evroposlanci. Eden od novinarskih kolegov je tisti dan praznoval rojstni dan - zato nas je na poti do tja počastil s kuhanim vinom. Brez tega postanka bi se najverjetneje znašli v epicentru napada, zgolj ulico stran. Med prijetnim pomenkovanjem in pleh muziko v ozadju smo dobili sporočilo enega od kolegov, da so jih praktično zaprli v eno od kavarn v centru, ker naj bi “neki norec streljal po mestu”. Novinarska radovednost ali pa preprosto nespametnost ekipe je botrovala dejstvu, da smo namesto ven iz centra rinili globlje noter - pač pogledat, kaj se dogaja. Ura je bila osem, približno deset minut po tem, ko se je začel napad.

Na tem mestu lahko vpeljemo objekt napada v ožjem smislu, tako imenovane civilne žrtve. Ko smo s skupino novinarjev hodili proti centru, panika še ni bila splošno razširjena. Kolega je ves čas preverjal socialna omrežja in stopnjeval napetost v skupini.    Na neki točki se je naša ekipa v gneči razdelila in postopoma je bilo čutiti več strahu med obiskovalci centra. Ta se je udejanjila v različnih oblikah. Od kričečih tekajočih ljudi do popolnoma šokiranih turistov, ki te praktično v solzah prosijo, da se obrni in pojdi proč. To je bil tudi zame trenutek, ko je dihanje postalo nekoliko oteženo. Poklical sem kolega iz skupine, ki se je ločila. Povedal mi je, da jih je policija evakuirala v mestni kino. Z drugim kolegom sva ostala na ulicah, odločena, da si čim prej najdeva varno mesto. Sprehajala sva se med varnostniki in policisti, ki so zapirali ulice, in med ljudmi, ki so bili večinsko bodisi globoko v stanju panike bodisi niso vedeli nič o ničemer. Kolektivno zavedanje o napadu se je postopoma širilo in v tej etapi že lahko začnemo govoriti o objektu napada v širšem smislu - dogodek je namreč dobival medijsko in institucionalno dimenzijo.

S kolegom sva se uspela prebiti iz strogega centra do nastanitve, kjer sva nadaljnjih pet do šest ur preživela ob spremljanju različnih medijev. V tem primeru twittra, televizije in strani osrednjega alzaškega časopisa, ki je promptno sporočal podatke uradnih institucij. Vsaj štirje francoski televizijski kanali so napadu v Strasbourgu posvetili celoten program. V njem so voditelji s komentatorji večino časa ponavljali štiri ali pet znanih dejstev, ki se jim je vsake toliko pridružila kakšna nova vest. Povsod je bilo polno kontradiktornih informacij, župan je trdil, da so mrtvi štirje, prefektura je številko znižala za dve. Še najbolj je bilo hektično dogajanje na twittru, kjer bi fejk njuz lahko nalagal z vilami. Vsak naseljenec Strasbourga, ki je bral medije in skozi okno poslušal sirene in helikopterje, je lahko občutil izredno stanje. Napadalca represivni organi še niso ulovili.

V naslednji fazi si v odsotnosti dejstev objekt napada sam začne risati motiv napadalca. V javnost so začele prihajati podrobnosti o napadalčevi identiteti. Da gre za rojenega Strasbouržana, je bilo verjetno iz želje po politični korektnosti poudarjeno večkrat - to seveda ni ustavilo politične desnice na socialnih omrežjih, ki so napad takoj povezale s tako imenovano Marakeško deklaracijo. Pa vendar so desničarji takoj dobili nov arzenal, ko so mediji pod pritiskom družbenih omrežij priobčili njegovo tuje zveneče ime in dodali, da je bil napadalec na seznamu “radikalcev”, ki ga sestavljajo francoski obveščevalci. Kljub temu da preiskava še teče in da informacij o storilčevem motivu praktično ni, smo v polju islamskega terorizma - objekt je namreč ustvaril točno tovrstne učinke. Varnostni strokovnjaki so začeli govoriti o pričakovanosti napada, saj je božični sejem res srce evropske kulture. Že čez nekaj ur je bilo praktično celotno mesto v lockdownu. Policijske kontrole so na vseh izhodnih točkah mesta, na francosko-nemški meji se za izhod še vedno čaka tudi po šest ur. Božični sejem je do nadaljnjega odpovedan, prepovedani pa so tudi vsi javni shodi in protesti. Celotna družina osumljenega je že v policijskem pridržanju in verjetno si lahko mislimo, kakšnega tretmaja je deležna islamska skupnost v Strasbourgu.

Soočenje z napadom na makro ravni primarno poteka v polju zaostritve represivnih ukrepov in z veliko temelji na ugibanjih, predvidevanju, poenostavljanju. Tovrstna logika se seveda izrazi tudi na makro ravni na primeru Poročila Odbora Evropskega parlamenta za terorizem. V poročilu Odbor pravilno izpostavi nekatere nevralgične točke terorizma in boja proti njemu. Tako denimo kot enega od glavnih prostorov tako imenovane radikalizacije izpostavijo zapore, kjer naj bi se leta 2015 radikaliziral tudi napadalec iz Strasbourga Cherif Chekatt [izg: šerIf šekAt]. Ustrezno izpostavijo tudi financiranje verskih skupnosti s strani tujih, problematičnih elementov, pa pranje denarja in probleme šifrirane komunikacije.

Predlagani ukrepi odbora ne prinašajo rešitve, nasprotno - mestoma celo potencirajo problem. Prepoved financiranja verskih skupnosti iz tujine se morda sliši kot privlačna rešitev, a bo ob odsotnosti drugje zagotovljenega financiranja za versko oskrbo ta pač potekala bolj podtalno. Enako velja za back-doore v šifrirani komunikaciji, ki jih predlagajo. Dokler ne bodo rešitve celostne in sistematične, bodo parcialne rešitve le poslabšale situacijo. Ideje, ki posameznike poženejo v tovrstna dejanja, ne obstajajo same od sebe. Materialno zaslombo imajo v individualni situaciji posameznika in kolektivni situaciji družbene skupine. Božična jelka v Strasbourgu je pa sicer kar kičasta.