Gregor Knafelc je svojo kariero gradil kot svetovalec za odnose z mediji pri družbi FMR, od leta 2015 lastnice časnika Delo. Pol leta po tem, ko je družba časnik prevzela, je postal vršilec dolžnosti odgovornega urednika Dela. Kot nekdanji PR-ovec lastnika in človek brez dneva izkušenj z novinarstvom je bil kontroverzna izbira za vodenje uredništva ene večjih medijskih hiš v Sloveniji. Decembra lani ga je zamenjal Uroš Urbas. »Nismo si mislili, da se nam bo tožilo po Knafelcu,« menjavo opiše naš sogovornik.

Za ta prispevek smo govorili z več kot desetimi sogovorniki, povezanimi z Delom. Vsi so želeli ostati anonimni, zato vse tudi nazivamo s sicer spolno nenevtralnim izrazom sogovornik.

Delo pod vodstvom trenutnega lastnika iz skupine Kolektor doživlja hitro preobrazbo. Uprava je v zadnjih dveh letih zmanjšala število zaposlenih za več kot 60, tudi z odpuščanji. Uredništvo že tri leta deluje brez odgovornega urednika s polnim mandatom. Vodstvo ignorira mnenje uredništva tudi tam, kjer je njegova pridobitev zakonsko zapovedana. Dolgoletni novinarji zaradi naraščajočih pritiskov odhajajo. Partikularni poslovni interesi lastnika so nevarno blizu uredniški politiki. Črna kronika, promet in vreme so na Delovi spletni strani vse bolj izpostavljeni. Po mnenju sogovornikov, s katerimi smo govorili med pripravljanjem tega prispevka, vse to vodi v postopno razgradnjo ugleda medijske hiše, ki se kiti z nazivom osrednjega slovenskega časnika.

V jedru konflikta med Delovimi sodelavci in novimi lastniki je dojemanje zvestobe. Zvestoba javnosti je po mnenju lastnikov v drugem planu, kar po naših informacijah predstavniki lastnikov tudi odkrito povedo. V prvem planu je zvestoba podjetju.

Stojan Petrič, predsednik uprave družbe FMR, ki je lastnica Dela, je to med vrsticami potrdil tudi v februarskem intervjuju za Sobotno prilogo.

»Iskali bomo nove novinarje, sveže obraze, ki razumejo, da je Delo družba, ki jo je treba razvijati in ji ne škodovati, kot počnejo danes nekateri. To je na koncu slabo za novinarje, medijsko hišo in lastnike. Lojalnost družbi Delo je ena od temeljnih vrednot, ki jo pričakujem od novinarjev.

[…]

Naša želja je, da se kolektiv poenoti, to je za nas zelo pomembno. Ni dobro, če so v kolektivu trenja. Vselej smo si prizadevali za enotnost koncerna Kolektor in to je naša velika prednost. Enako želimo tudi zaposlenim v družbi Delo.«

Kaj pomeni zvestoba enotnemu koncernu Kolektor, morda zgovorno kaže navodilo, ki ga je vršilec dolžnosti odgovornega urednika Uroš Urbas predal lektorjem kmalu po svojem nastopu na funkcijo konec lanskega leta. Po naših informacijah je Urbas lektorjem naročil, da ga morajo obvestiti, če se v člankih pojavijo Stojan Petrič, Gregor Golobič, Zoran Jankovič ali Aleksander Mervar. Vsekakor drži, da ima odgovorni urednik nesporno pravico, da je glede določenih tem in posameznikov posebej previden. A izvajanje te previdnosti preko lektorske službe kaže na visoko mero nezaupanja do uredništva, meni eden izmed naših sogovornikov. Morda navodilo postane še bolj sporno, če imena na seznamu povežemo s poslovnimi interesi lastnika časnika.

Kolektor namreč že vrsto let zasleduje strategijo diverzifikacije osnovnega posla, to je proizvodnje komutatorjev, predvsem za avtomobilsko industrijo in belo tehniko. Najmočnejši veji te diverzifikacije segata v energetiko in gradbeništvo. Podjetji Kolektor Etra in Kolektor Igin proizvajata transformatorje in sisteme za elektroenergetiko, Kolektor Turboinštitut pa snuje turbine. V gradbeništvu sta največji podjetji Kolektor Koling in njegova hčerinska družba Kolektor CPG. Z nakupom CPG iz stečajne mase Primorja leta 2016 je Kolektor po konsolidiranih prihodkih postal največje gradbeno podjetje v Sloveniji. Z interesi v teh dveh sektorjih je mogoče povezati tudi posameznike na Urbasovem seznamu.

Prvi na seznamu je Stojan Petrič, predsednik sosveta Dela, predsednik uprave Delove lastnice, družbe FMR in verjetno najvplivnejši človek v koncernu Kolektor. Poročanje o človeku, ki obvladuje Delo, je torej deležno posebne previdnosti. Naslednji na seznamu je Zoran Jankovič, župan občine z največjim proračunom v državi, v kateri naj bi za prihodnja leta napovedane zasebne in občinske investicije v gradbeništvu dosegle več sto milijonov evrov. V zadnjih treh letih je Kolektor s svojimi gradbenimi, energetskimi in drugimi podjetji od Mestne občine Ljubljana in občinskih podjetij prejel najmanj 3,75 milijona evrov. To morda ni velik znesek – znaša dobro polovico kupnine Dela –, a Kolektor aktivno deluje v smeri, da bi pridobil več tovrstnih poslov. Na razpisih za gradnjo plinsko-parne enote Termoelektrarne Toplarne Ljubljana, za prenovo Cukrarne in za prenovo zavetišča za zapuščene živali na Gmajnici sicer ni bil uspešen. Trenutno pa se poteguje za prenovo Vodnikove ceste, za katero je v občinskem proračunu namenjenih 1,2 milijona evrov.

Dalje: Aleksander Mervar vodi državno elektrodistribucijsko podjetje ELES in se je v enem od intervjujev za Delo pohvalil, da »v slovenski elektroenergetiki pozna vse«. ELES je v zadnjih treh letih Kolektorjevim podjetjem nakazal približno 22,6 milijona evrov. Obsežne posle Kolektor sklepa tudi z drugimi podjetji v energetiki. Zadnji na seznamu, Gregor Golobič, je nekdanji generalni sekretar LDS in kasneje predsednik stranke Zares. Po izstopu iz politike se je ukvarjal s poslovnim svetovanjem. Kot glavni kadrovik nekdaj vplivne LDS pa v javnosti slovi kot človek z dobro razpredeno mrežo poznanstev na vodilnih položajih. Vanjo bi lahko umestili tudi prej omenjenega Aleksandra Mervarja, nekdanjega člana LDS in kasneje ustanovnega člana Golobičeve Zares.

Uroš Urbas je intervju za ta prispevek odklonil. Smo pa na naša vprašanja dobili skupen odgovor uprave in odgovornega urednika. V njem pojasnjujejo, da so »navodila za delo […] zaposlenim v uredništvu namenjena izpolnjevanju uredniške politike ter zaveze profesionalnosti in objektivnosti ob spoštovanju novinarskega kodeksa.«

Naša vprašanja pa so Urbasa spodbudila, da je uredništvu Dela poslal okrožnico, v kateri je navedel več neresnic. Tako je na primer zapisal, da se je avtor tega prispevka zagovoril in v pogovoru z njim izdal svoj vir znotraj Dela, kar absolutno ne drži. Tovrstno izmišljevanje v.d. odgovornega urednika zbuja dvom v njegov način vodenja uredništva. Zgolj upamo pa lahko, da je v. d. odgovornega urednika pri svojem novinarskem in uredniškem delu bolj zavezan dejstvom kot v interni komunikaciji.

Urbas je v okrožnici uredništvu nadalje zapisal še, da so vprašanja prejeli tudi pomembni oglaševalci in da smo nanje pritiskali, zakaj oglašujejo v Delu. Izpad oglaševalskih prihodkov, ki naj bi temu sledil, pa da se bo poznal na plačah novinarjev Dela. Tudi ta poskus ustvarjanja slabe vesti je neresnica ali vsaj zelo hiperbolična interpretacija dejstev.

Res smo na posameznike, ki so se znašli na Urbasovem seznamu, naslovili nekaj vprašanj v zvezi s tem. Nikjer pa ni bila uporabljena beseda oglaševanje, še manj pritisk, da naj ne oglašujejo v Delu. Aleksander Mervar iz ELES-a nam je pojasnil, da ni seznanjen s tem seznamom, da ne ve, zakaj bi se na njem znašel in da na to nima komentarja. Gregorju Golobiču smo z vprašanji bojda polepšali dan. Dejal je, da je za te govorice slišal, a z njimi nima nič in da si ga je očitno nekdo »izposodil«. Stojan Petrič je pojasnil, da s seznamom ni seznanjen in da se v operativno delo hčerinskih družb ne vključuje. Tudi Zoran Jankovič o seznamu ne ve ničesar in o njem ne želi ugibati.

Nobene podlage nimamo, da bi trdili, da je seznam imen del širše koruptivne sheme ali da je katerokoli izmed povezanih podjetij s tem pridobilo kakršno koli korist. Na podlagi nabora imen, na katera morajo biti lektorji po Urbasovih navodilih posebej pozorni, pa vseeno morda lahko pridemo do zaključka, da je v. d. odgovornega urednika varuh poslovnih interesov Delovih lastnikov. Za kar ima dober razlog. Urbas namreč ni odgovorni urednik s polnim mandatom, temveč le vršilec dolžnosti. To pomeni, da trajanje njegovega mandata ni določeno, temveč ga lahko uprava kadar koli zamenja. Poleg tega je v Urbasovem primeru podpora uprave edina sila, ki ga vzdržuje na funkciji. O Urbasovem imenovanju se uredništvo namreč ni izrekalo, čeprav Zakon o medijih določa, da mora izdajatelj pred imenovanjem odgovornega urednika pridobiti mnenje uredništva. Že Urbasov predhodnik, nekdanji Kolektorjev PR-ovec Gregor Knafelc, je bil zgolj vršilec dolžnosti in tudi o njegovi kandidaturi se uredništvo ni izrekalo. Delo je tako že tri leta brez odgovornega urednika s polnim mandatom.

Na Delu pravijo, da po njihovem vedenju za imenovanje vršilca dolžnosti sicer pridobitev mnenja uredništva ni potrebna. To smo preverili na Ministrstvu za kulturo, kjer pojasnjujejo, da zaveza velja tudi za vršilca dolžnosti odgovornega urednika.

Odgovorni urednik je zadnji branik uredniške in novinarske neodvisnosti od interesov tako lastnikov kot drugih centrov moči. Pridobitev mnenja uredništva je sicer formalnost, ki se je v preteklosti že izkazala za bolj papirnatega tigra. Kljub temu pa določeno trajanje mandata in obveza pridobiti mnenje uredništva predstavljata dodatno varovalko za zagotavljanje uredniške neodvisnosti, saj otežujeta samovoljo lastnikov pri imenovanju in razreševanju odgovornega urednika. A zdi se, da v enotnem koncernu Kolektor za tovrstno spoštovanje higiene v medijih ni posluha. Po mnenju Urbasa in uprave je ključen element za zagotavljanje neodvisnosti uredništva in novinarjev gospodarska uspešnost medija.

Petrič-Urbasovo pojmovanje lojalnosti marsikomu na Delu ne ustreza, zato se vrstijo odhodi. Pred približno letom in pol sta še za časa urednikovanja Gregorja Knafelca časnik zapustila novinarka priloge Ozadja Tina Kristan, ki zdaj dela za Pop TV, in njen urednik Rok Kajzer, ki je urednik Večerove priloge V soboto. Kot je Kristan namignila v podcastu Metin čaj, razlog leži v pritiskih, ki sta jim bila podvržena zaradi zgodbe o dodatkih za stalno pripravljenost na Univerzi v Ljubljani. Tini Kristan, ki je bila takrat po skoraj desetih letih na Delu še vedno honorarka, pa je uprava, kot je novinarka zapisala na Facebooku, znižala honorar na vsega 500 € bruto. Lani poleti je Delo zapustil tudi novinar Sobotne priloge Lenart Kučič in se pridružil kolektivu Pod črto. Konec lanskega leta je Delo zapustil še urednik notranje politike Mario Belovič.

Odhodi dolgoletnih novinarjev pa so se pospešili konec lanskega leta, ko je funkcijo vršilca dolžnosti odgovornega urednika zasedel Uroš Urbas. Vzorec teh odhodov se ponavlja. Po naših informacijah so tarče tisti novinarji, ki znotraj kolektiva uživajo določen ugled in se niso pripravljeni popolnoma podrediti hierarhičnemu in nefleksibilnemu načinu vodenja, ki ga izvaja Urbas. Slednji take novinarje obvešča, da jih bo premestil na drugo delovno mesto. Novinarjem je tako preprečeno delo na tistih področjih, kjer imajo največ znanja. Vsiljuje se misel, da na Delu zanje ni več mesta.

Tako je od konca lanskega leta kolektiv Dela izgubil več novinarjev. Kmalu po Urbasovem nastopu funkcije je odšel urednik spletne redakcije Andrej Miholič. Sledila sta mu še njegova namestnika Maja Čakarić in Denis Pavlič. Spletno redakcijo so zapustili skoraj vsi – Barbara Pavlin, Ana Strnad Hočevar ter novinarka in do nedavnega predsednica aktiva novinarjev Klara Škrinjar. Letos je na Dnevnik odšel še notranjepolitični novinar in komentator Zoran Potič. Po ukinitvi priloge Ozadja v začetku letošnjega leta je sodelovanje z Delom prekinila Anuška Delić, ki je Delu priskrbela sodelovanje v več mednarodnih raziskovalnih projektih in nato po odhodu ustanovila svoj Center za preiskovalno novinarstvo Oštro.

Leta 2016 je na odru festivala Naprej/Forward v organizaciji Društva novinarjev Slovenije stalo enajst Delovih novinarjev. Pobrali so dve nagradi Čuvaj za izjemne novinarske dosežke, in sicer za zgodbo o dodatkih za stalno pripravljenost na Univerzi v Ljubljani ter za razkritja Panama Papers. Za slednje je bila Delova ekipa tudi sodobitnica Pulitzerjeve nagrade. Od enajstih nagrajencev dve leti pozneje za Delo pišejo le še štirje.

»Ena najpomembnejših konkurenčnih prednosti družbe Delo so njeni zaposleni,« piše v letošnjem letnem poročilu družbe. Delo si je za rdečo nit letošnjih nagrad Delove podjetniške zvezde izbralo kadre in skrb za človeški kapital. Znotraj hiše pa jim kvalitetni kadri pospešeno odtekajo. Odgovorni urednik in uprava sicer zagotavljata, da je »še vedno zaposlenih dovolj novinarjev za kakovostno pokrivanje vsebin in tematik.« Odhodi novinarjev od konca lanskega leta so le del krčenja kapacitet, ki so jih okrnila že odpuščanja v letih 2015 in 2016. Od konca leta 2014 do lani je, kot smo že navedli in kakor kažejo letna poročila družbe, Delo zmanjšalo obseg kolektiva za več kot 60 zaposlenih. Tako so se stroški dela znižali za skoraj 2 milijona evrov, kar pokrije celoten upad prihodkov od prodaje medijske hiše. 

Delova kadrovska politika pa ima učinek tudi na celoten slovenski medijski sistem: nekateri od odpuščenih ali drugače odslovljenih novinarjev so medije dokončno zapustili, kot je na spletnem portalu Poročevalcev brez meja zapisal Blaž Zgaga: »Mnogo izkušenih novinarjev je novinarstvo že zapustilo ali bilo prisiljeno zapustiti. Po drugi strani se zdi, da je nova generacija mladih novinarjev popolnoma prilagojena poslovnim interesom in ciljem novih medijskih lastnikov.«

Nedvomno večina novinarjev, ki še ostajajo na Delu, dela s plemenitimi cilji in skladno s profesionalnimi ter etičnimi merili. Ne moremo pa se izogniti ugotovitvi, da je uredništvo vse bolj disciplinirano. O tem priča tudi dejstvo, da aktiv novinarjev od letošnje pomladi ne obstaja več. Ko se je v začetku leta prejšnji sestavi iztekel mandat, so razpisali volitve. Za sedem mest v Izvršnem odboru aktiva se je prijavilo le pet kandidatov, zaradi česar volitve niso bile veljavne. Na ponovljenih volitvah se na mesto člana Izvršnega odbora aktiva ni prijavil niti en sam kandidat. Takšnega razpleta volitev na Delu ne pomnijo.

Izpraznjena mesta odpuščenih ali drugače odslovljenih novinarjev in urednikov so zapolnili drugi. Vodenje notranje redakcije je po odhodu Maria Beloviča prevzela Vesna Rakovec Bernard, ki je do leta 2010 delala na Dnevniku, zadnjih sedem let pa je delovala izven medijev. Tudi ona je že odšla s funkcije, nadomestil pa jo je dotedanji urednik kronike Mitja Felc. Med kadrovskimi izbirami izstopa imenovanje Petre Kovič na mesto odgovorne urednice poslovne priloge Svet kapitala. Kovič je bila med drugim pisateljica v senci za biografijo Stojana Petriča, prvega moža Delove lastnice, družbe FMR.

Precejšnje spremembe v sestavi je, kot že rečeno, doživela tudi spletna redakcija. Uredniško mesto, ki ga je izpraznil odhod Andreja Miholiča, je zasedla Mateja Klavs, ki je pred tem delala za spletni portal 24ur.com. Temu primerno se po opažanju sogovornikov spreminja tudi uredniška politika. Teme, kot so promet in vremenske katastrofe, so na Delovi spletni strani vedno pogosteje med bolj izpostavljenimi. Urbas in uprava sta v odgovoru na naša vprašanja spremenjen način dela v spletni redakciji označila kot bolj ažuren in dinamičen.

Mateja Klavs je vodenje redakcije prevzela v času uvedbe novega spletnega sistema, ki mu je spletno uredništvo zaradi zastarelosti in okrnjene funkcionalnosti nasprotovalo, a je uprava to mnenje prezrla. Kot so nam pojasnili, menijo, da je sistem mnogo boljši od prejšnjega in kos zahtevam za spletno prisotnost medija. Prenova spletne strani spomladi letos je med drugim prinesla tudi bolj izpostavljene naročene članke. Od dejanskih novinarskih člankov jih loči le na pol prozoren in včasih komaj viden evrski znakec v spodnjem levem kotu prikazne slike. Med priporočenimi vsebinami se novinarski in oglasni članki prepletajo. Po kliku na članek ni več nikakršnega opozorila, da gre za plačano vsebino, ponavadi, a ne vedno, pa pozornega bralca na to opozori zgolj evfemistični zapis »predstavitvena informacija«.

Tovrstna praksa ni le podcenjujoča do bralcev, temveč je tudi na meji legalnosti. Zakon o medijih namreč določa, da se morajo oglasi »povsem jasno prepoznati in se posebej ločiti od drugih programskih vsebin«, ter da je »prepovedano prikrito oglaševanje, ki naj bi prepričalo bralca […], da […] ne gre za oglaševalske vsebine.« Na tem področju ni sodne prakse, zato ni jasno, kaj pomenita jasna prepoznavnost in ločitev od drugih vsebin.

Nedvomno pa je onkraj zakona popolnoma neoznačeno oglaševanje znotraj novinarskih oziroma tako imenovanih hibridnih člankov. Taki članki so objavljeni na vsebinskih straneh časnika ali spletne strani, niso označeni kot oglaševalska vsebina in so napisani v formi običajnega novinarskega prispevka. Oglaševanje vanje vdre subtilno, na primer z dopisom, da so določeni izdelki na voljo na policah tega ali onega trgovca.

Odgovorni urednik in uprava zagotavljata, da Delo pri objavi sponzoriranih vsebin in oglasov spoštuje določila zakonodaje ter jih ustrezno označuje. Izrazito problematični pa sta seriji člankov o akciji Štartaj, Slovenija!, v kateri podjetji ProPlus in Spar s partnerji promovirata zagonska podjetja, ki izdelke prodajajo na Sparovih policah. Delo je akcijo izdatno pokrivalo skozi obe dosedanji sezoni v letih 2016 in 2017. Poleg spremljanja poteka akcije je Delo predstavljalo tudi posamezne izdelke, in sicer v neoznačenih člankih, ki so bili lani opremljeni še z oglasnimi videovsebinami produktov (primer, primer). Predlansko sezono pa je v Sobotni prilogi zaokrožil intervju z direktorjem Spara, ki se je v več kot dveh tretjinah vprašanj osredotočal zgolj na predstavitev tega projekta.

Iz Spara so nam potrdili, da so v okviru oglaševalske kampanje »plačali za 'advertorial' članke, ki so bili v mediju vedno ustrezno označeni«. Tudi na Delu trdijo, da je bilo jasno označeno, da so partner kampanje. Kar pa ne drži. Na spletu so vsi članki na to temo neoznačeni in predstavljeni kot uredniški. V tisku je Delo šele po štirih tednih kampanje leta 2016 ob sliko dodalo pripis »Delo je medijski partner projekta Štartaj, Slovenija«. Tudi od takrat naprej so bili članki postavljeni na gospodarsko stran dela in oblikovani identično kot uredniški. Podobno kot Spar si je po pričevanjih sogovornikov leta 2016 hibridnega članka zaželel tudi Mercator, a članek na koncu ni bil objavljen. Spomnimo, tovrstne prakse predstavljajo kršitev Zakona o medijih, novinarskega in oglaševalskega kodeksa.

Striktno ločitev novinarskih in oglaševalskih vsebin zapoveduje tudi Delova programska zasnova. Prav tako v njej piše, da je imenovanje odgovornega urednika mogoče le z večinsko podporo uredništva. In pa, da Delo služi le interesom svojega bralca in javnosti. Zdi se, da so ta določila bolj mrtve črke na papirju. Ločnica med novinarskim in oglaševalskim delom se briše. Na mnenje uredništva se uprava ne ozira tudi takrat, ko je to zakonsko zapovedano. Poudarjena pazljivost glede poročanja o lastnikovih poslovnih partnerjih, s katerimi Kolektor letno sklene več poslov, kolikor je plačal za nakup Dela, pa poraja dvome v neodvisnost v. d. odgovornega urednika in odpira vprašanj glede namenov, s katerimi so lastniki medijsko hišo prevzeli.

Delo je bilo zaradi svojega ugleda vedno mamljiva tarča za prevzeme s strani tajkunov, ki so ga nato uporabljali v oblastnih bojih. Spomnimo se na primer Pivovarne Laško in njenega dogovarjanja z vlado Janeza Janše o nastavljanju vodstva Dela, kasneje pa obrata proti tej isti vladi. Dve leti pred zloglasnim sestankom v vladni palači je takratni predsednik uprave Pivovarne Laško Tone Turnšek zagotavljal, da je Delo »samo dobra poslovna naložba« ter »[…] ni naš namen vplivati na uredniško politiko.« Podobno danes trdijo novi lastniki iz družbe FMR in skupine Kolektor, ki so Delo kupili od Laščanov: »Ko smo pregledali finančne kazalce, se je zdel nakup smiseln. Videli smo, da bo ob petodstotnem dividendnem donosu ostalo kar nekaj denarja v sami družbi Delo za nadaljnji razvoj.«

Delo pa ni Kolektorjeva edina naložba v medije. Leta 2016 je Kolektorjeva družba MBBA MBBM vložila 10 tisoč evrov v televizijo Nova24 TV. Znesek ni velik, je pa simbolen. Tudi ob tej naložbi so v Kolektorju pojasnili, da so videli poslovno priložnost in pričakujejo dividendo.