V sredini junija je izraelska vojska izvedla napad na Iran. Zahodni mediji so o tem poročali brez jasne opredelitve agresije, brez zgodovinskega ali političnega ozadja in brez preizpraševanja legitimnosti napada. Dogodek je bil predstavljen kot nadaljevanje dolgo trajajočih napetosti, Iran pa kot vir nestabilnosti, ki utegne »eskalirati«, pa čeprav tist, ki je napaden. Civilne žrtve, uničenje infrastrukture, vključno z državno televizijo IRIB, in pravna vprašanja so bili bodisi izpuščeni bodisi potisnjeni na rob. Tovrsten diskurz je prevladoval tudi v slovenskih medijih.

V tokratnem Odprtem terminu bomo na primerih analizirali medijsko poročanje o napadu Izraela na Iran. Spraševali se bomo, kaj sploh pomeni biti javni medij v času, ko se direktne laži predstavljajo kot uravnoteženo poročanje, molk kot profesionalna distanca in pasivizacija, kot (varna) zlata sredina. V ta namen bomo razstavljali mehanizme, ki v strukturi jezika legitimizirajo nasilje – in to celo počno pod okriljem domnevne nepristranskosti.