Na zdravje!
Javno zdravstvo je v Sloveniji polemična tema že od osamosvojitve, aktualno pa je v javnosti znova postalo novembra lani, ko so v Zdravstvenem domu Polje v Ljubljani paciente začeli preusmerjati na Fužine. Spopadajo se namreč s popolno odsotnostjo zdravnikov, težave s pomanjkanjem pa se pojavljajo v celotnem Zdravstvenem domu Ljubljana, ki ga je v zadnjih dveh letih zapustilo trideset zdravnikov.
Na januarskem koalicijskem vrhu je vlada začrtala cilje napovedane zdravstvene reforme, pri čemer so se osredotočili predvsem na Zavod za zdravstveno zavarovanje. Zavod želi zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan preoblikovati, napovedano ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja pa je vlada že prestavila v nedoločeno prihodnost.
Nocoj si bomo situacijo pogledali podrobneje in skušali razjasniti težave, o katerih javnost govori že nekaj mesecev, a še zmeraj ni povsem jasno, o čem sploh govorimo. Obravnavali bomo koncesije, financiranje zdravstva, dodatno zdravstveno zavarovanje in pomanjkanje zdravnikov.
Pogajanja o reformah v zdravstvenem sistemu se med drugim vrtijo okoli plač in izstopa zdravnikov iz enotnega plačnega sistema. Ob svojih zahtevah za izhod iz sistema pa sindikat zdravnikov Fides premalokrat opozori na neenakomerno obremenjenost med zdravniki in pogoje dela. Tudi tako imenovano dvoživkarstvo je težava, a kljub temu bi fokus s plač lahko prestavili tudi na izboljšanje delovnih razmer v zdravstvu nasploh. O preobremenjenosti in o morebitnih rešitvah smo se pogovarjali z Davidom Zupančičem, specializantom infektologije na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana.
Govor o obremenjenosti oziroma neobremenjenosti zdravnikov in o zdravniških plačah torej ni enoznačen.
Vse bolj so predmet debate koncesionarji kot rešitev za dolge čakalne vrste. Kakšen je namen koncesij in kakšni so pogoji za njihovo pridobitev, pojasnjuje nekdanji direktor UKC Ljubljana in nekdanji zdravstveni minister Dušan Keber, ki zdaj deluje tudi v okviru civilne iniciative Glas ljudstva.
A priori torej koncesije niso slabe. Obstajajo standardi kakovosti, ki morajo ustrezati tistim iz javnega sistema. Več o tem Keber.
Težava torej nastane, če naročnik, torej Zavod za zdravstveno zavarovanje, nadzora nad upoštevanjem standardov ne izvaja. Koncesionar namreč s sredstvi, ki jih dobi od ZZZS, razpolaga sam. Ta sredstva pa se dodeljujejo po enakem sistemu kot v javnem sektorju, torej za storitev dobi toliko denarja, kot bi stala javno zdravstvo.
Zupančič pri preobremenjenosti izpostavlja pretirana dežurstva, ki so, mimogrede, tudi nezdrava. Glede na to, da so koncesije podeljene iz skupne zdravstvene blagajne, bi lahko tudi koncesionarji sodelovali pri dežurstvih in s tem pokrili pretirane obremenitve v javnem zdravstvu.
Pomemben del celotne debate o javnem zdravstvu je seveda njegovo financiranje. Ves javni denar, tako za koncesionarje kot javne zavode, prihaja iz zdravstvene blagajne, ki se napaja iz prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Ti so odmerjeni od plače, a niso del dohodnine, plačilo pa si razdelita zaposleni in delodajalec. Gre za obliko davčne obremenitve, ki se ne steka v državni proračun. Nadaljuje Marjan Pintar, direktor Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije.
Če poenostavimo, tako plače kot sredstva za zdravstvene storitve krije Zavod za zdravstveno zavarovanje. Tarife za posamezne zdravstvene storitve so do sedaj postavljali različni zdravstveni izvajalci skupaj z zavodom in ministrstvom. Za leto 2023 pa je ministrstvo to vlogo prevzelo kar samo. Več Pintar.
Kot je omenil Pintar, se v vsakoletnem odločanju o splošnih dogovorih in aneksih izpogajajo obsegi programov zdravstvenih storitev in potrebna sredstva za plačilo programa na državni ravni. Glede na analizo velikega števila primerov je oblikovan točkovnik, ki določa, koliko sredstev je namenjenih za neko zdravstveno storitev, tako imenovan sistem skupin primerljivih primerov oziroma SPP. Kaj se je spremenilo letos in kako se te spremembe kažejo v praksi, opiše Zupančič.
Ali bi torej lahko za spremembo in manko sredstev v zdravstvenih ustanovah odgovarjalo kar ministrstvo, glede na to, da je ravno za leto 2023 pristojnost vrednotenja omenjenih točk prešla nanje? Na vprašanje, čemu taka drastična sprememba pri določanju izplačanih zneskov, nam ministrstvo do zaključka redakcije ni odgovorilo. Sprememba zavodom dodeljuje manj sredstev, zato bi lahko vodila v zmanjšanje sredstev za UKC in posledično manjše število posegov. Dodatno sistem SPP razloži Pintar.
Morda bi tu veljalo omeniti, da je javno zdravstvo odvisno od zmožnosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Eden od načinov za povečanje sredstev je ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in ustrezno povečanje prispevkov v javno zdravstveno blagajno. Tako bi denar, ki se trenutno porazdeli med zasebne zdravstvene zavarovalnice, končal v blagajni zavoda, s tem pa bi pridobili več sredstev za financiranje javnega zdravstva.
Tudi Pintar poudarja, da se tako stroka kot odločevalci še usklajujejo. V prihodnje bomo torej budno spremljali spremembe v zdravstvu. V oddaji smo skušali pokazati, da je razlogov za nastale razmere veliko in da je treba biti pri kazanju s prstom na krivca, sploh kadar gre za samo financiranje javnih storitev, zelo pazljiv.
Oddajo je pripravila Zala, pomagal je vajenec Luka.
Vir fotografije: Flickr
Dodaj komentar
Komentiraj