Sladka kot cuker
V tokratni oddaji v okviru projekta Govoriš kohezijsko? Lokalno ostajamo v prestolnici, tokrat se bomo namreč posvetili obnovi in ureditvi Galerije Cukrarna, ki je svoje prostore odprla pred štirimi leti. Gre za galerijski prostor, namenjen razstavljanju sodobne umetnosti ter prezentaciji in produkciji umetniških projektov na področju vizualne, intermedijske, performativne, zvočne, glasbene in drugih oblik umetnosti. Kulturni prostor, kjer potekajo različni dogodki, je občina obnovila s pomočjo evropskih kohezijskih sredstev, ki jih je pridobila v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2014–2020. Več o obnovi in vzpostavitvi Cukrarne kot kulturnega prostora v prestolnici pojasni vodja Službe za razvojne projekte in investicije na Mestni občini Ljubljana Meta Gabron.
Kakšno vlogo igra Cukrarna v kontekstu razstaviščnih prostorov in umetniške produkcije v Ljubljani, pojasni direktor MGML Blaž Peršin.
Umetniško produkcijo v galeriji nadalje komentira sogovorec.
Prve želje po obnovi tega območja je Mestna občina pokazala leta 2010, ko je začela z obnovo Fabianijevega mostu. Takrat so podrli del povezovalnega trakta med Cukrarno in upravno stavbo. Služba za varstvo dediščine je sicer uspela preprečiti rušitev glavne stavbe, ki so jo načrtovali mestni urbanisti. Leta 2009 je MOL zasnoval načrte za projekt, imenovan Ena hiša, s katerim bi zgradili sodobno občinsko upravno središče. Projekt, ki je bil ocenjen na okoli 150 milijonov evrov, je zaradi gospodarske krize splaval po vodi. Kasneje se je občina odločila, da bo Cukrarno namenila galerijskim prostorom.
Oktobra 2018 je Mestna občina podpisala pogodbo za ureditev Galerije Cukrarna. Za projekt si je uspela zagotoviti republiško sofinanciranje v višini dobrih 2,5 milijona evrov ter evropsko sofinanciranje iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v višini slabih 11 milijonov evrov. Občina je morala nato prispevati še slabih 10 milijonov evrov. Sredstva si je MOL sicer zagotovil prek mehanizma Celostnih teritorialnih naložb, ki je namenjen odpravi degradacije in revitalizaciji urbanega prostora. Kot pojasnjuje vodja Službe za razvojne projekte in investicije, so evropska kohezijska sredstva ključnega pomena za občino. V kakšni meri so pripomogla pri izgradnji objektov v Ljubljani, pojasni Gabron.
Po navedbah MOL-a gre za eno najzahtevnejših prenov z gradbeno-tehničnega vidika pri nas, saj se obnove tako velikih objektov ne dogajajo pogosto. V skladu z načrti so ohranili stare opečne zidove, ki pa so bili zelo dotrajani. Znotraj je bila nato izdelana nova betonska stavba. Z vidika zagotavljanja varnosti je bila zahtevna tudi zrušitev ostrešja in vseh notranjih konstrukcij. Več o poteku gradbenih del pojasni Gabron.
Arhitekturno zasnovo projekta je vodil arhitekturni biro Scapelab, ki je pritličje stavbe zasnoval odprto, kot podaljšek služita tudi lokal in zunanje amfiteatralno stopnišče. Oba galerijska prostora sta zasnovana kot beli kocki, uporabljeni so zlasti svetli materiali, na primer perforirana pločevina. Obnovo je ob odprtju komentiral arhitekt biroja Spacelab Boris Matič.
A vrnimo se nekoliko v zgodovino. Prvotna stavba je bila postavljena leta 1828, ko sta veletrgovca Rossmann in Pelican v Trstu vložila prošnjo za podelitev deželnega tovarniškega dovoljenja za rafinerijo sladkorja. Prvotno sta za tovarniško poslopje nameravala uporabiti grad Črnelo blizu Domžal, ki je bil v lasti Josipa Pelicana, a sta nato zaradi bližine carinarnice izbrala lokacijo v Ljubljani. Dovoljenje za tovarno sta dobila julija istega leta in izbrala objekt na nabrežju Ljubljanice. Reka je namreč igrala ključno vlogo za hlajenje strojev. Tovarna je začela obratovati decembra leta 1828.
Skozi leta je zamenjala več lastnikov, s tem pa se je spreminjal tudi njen naziv. Leta 1831 se je s povečanjem zgradbe povečalo tudi zmožnosti rafinerije, ki je nato delovala s tremi varilnimi kotli, ne le enim kot ob ustanovitvi. Večji tehnološki napredek je prinesel zlasti parni stroj, ki je bil v rafinerijo nameščen leta 1835. Šlo je za prvi parni stroj na območju današnje Slovenije, služil pa je za pogon vodne črpalke in dviganje materiala v višja nadstropja.
Potem ko je tovarna leta 1837 zašla v težave in so bili njeni lastniki prisiljeni v delno prodajo dunajski banki Arnstein & Eskeles, je sledilo obdobje stabilnosti, ko je v lastništvo vstopilo tudi tržaško podjetje Brentano & Comp. Temu je sledilo dodatno povečanje zmogljivosti in nadzidava dveh nadstropij starega poslopja. Leta 1952 so lastniki vložili prošnjo za povišanje skladišča, dve leti kasneje pa so začeli graditi prizidek in s tem podaljšali tovarniško poslopje. Leta 1956 so postavili tudi nov vhod na dvorišče ob stanovanjskem delu, ki sicer ni več ohranjen. V naslednjih letih je proizvodnja sladkorja močno narasla, rafinerija pa je zaposlovala med 200 in 225 delavcev. Sladkor in sirup, izdelana v tovarni, je prodajala na Ogrsko in v balkanske države. Pri tem je pomembno izpostaviti, da Cukrarna ni zaposlovala lokalnega prebivalstva, to se je vključilo zgolj v nekatere z njo povezane dejavnosti in posle.
Na tej točki si bomo dovolili nekoliko poseči na področje naših kolegov z druge strani hodnika – Redakcije za kulturo in humanistične vede. Stavbo, ki spominja na klasicističen dvorec, je zasnoval tržaški arhitekt Matej Pertsch. Pri pripravi načrtov za Cukrarno se je zgledoval po neoklasicističnih palačah, kot je Palazzo Carciotti. Stavba je bila sicer po prostornini največja zgradba na ozemlju današnje Slovenije. Danes je tako kulturni spomenik, kar so upoštevali tudi pri njeni prenovi. Več pojasni Peršin.
Avgusta leta 1858 je v tovarni izbruhnil požar, v katerem so bili uničeni tovarna, skladišče, oprema in velik del zaloge sladkorja. Rafinerija po tem ni več delovala, vsi objekti v tovarni pa so po neuspeli dražbi prešli v last avstrijske nacionalne banke. V 60. letih 18. stoletja je stavbo kupil zagrebški trgovec Gvido Pongratz, v 70. je v njej delovala državna tobačna tovarna, ki se je nato preselila na danes bolj znano lokacijo – na Tržaško cesto. V Cukrarni je nato leta 1872 ponovno izbruhnil požar. Nato je bilo poslopje vse do padca monarhije namenjeno kasarni.
Potem ko se je v prostorih začasno naselilo podjetje pletenin in tkanin, je po drugi svetovni vojni Cukrarna ponovno začela sprejemati socialno ogrožene osebe, kasneje je postala prehodni dom za delavce gradbenih podjetij in socialne varovance. Rafinerija sladkorja in tobačna tovarna sicer nista edina obrata, ki sta delovala v teh prostorih. V njih so imele svoje mesto tudi Javna razsvetljava Ljubljana in tovarna otroških vozičkov Tribuna, kasneje pa tudi tovarni Volnenka in Velana. Socialno vlogo je Cukrarna vsaj uradno nehala opravljati leta 1986, ko je sanitarna inšpekcija odločila, da je treba sprejemni center, ki je v njej deloval, zapreti.
V začetku 90. let prejšnjega stoletja so se pojavili načrti o spremembi poslopja v nakupovalno središče, a se niso uresničili, saj je podjetje Emona inženiring kot nosilec projekta šlo v stečaj. Zanimivo obdobje je stavba doživela tudi v začetku leta 1999, ko so v prostorih bivali člani Anarhističnega kolektiva Cukrarna. Kolektiv je med drugim organiziral protest ob obisku ameriškega predsednika Billa Clitona v Ljubljani, v njegovem okviru pa je delovala tudi militantna skupina Anti Fašistična Fronta, ki se je borila proti neonacistom. Zaradi posredovanja policije leta 2000 so morali člani kolektiva skvot zapustiti. Cukrarna je tako še naprej igrala neke vrste socialno vlogo, v njej so namreč bivali brezdomci, a je bila stavba nevarna. Občina je kasneje preprečila dostop do objekta in zaprla del Poljanskega nasipa, s čimer je preprečila tudi prehod ob stavbi.
Kako se Cukrana vklaplja v prostor in kako deluje v odnosu do drugih stavb, ki jih je občina nedavno prenovila, komentira Gabron.
Več o alokaciji Cukrarne, ki stoji na robu središča Ljubljane, pojasni Peršin.
Sicer je to le še eden v vrsti projektov očiščenja najlepšega mesta na svetu pod vodstvom župana Zorana Jankovića. Poleg izgradnje luksuznih stanovanjskih objektov se občinski veljaki namreč ukvarjajo predvsem z »izgradnjo novih kulturnih prostorov«. Natančneje, Jankoviću in družbi gredo hudo na živce prostori, kot so Metelkova, Rog, nekoliko manj PLAC, ki ima srečo, da se ne nahaja v centru mesta. Občina si je tako poleg izgradnje novega sterilnega Centra Rog morala zagotoviti še eno čisto in gentrificirano stavbo – Cukrarno. Okolje, kjer bi lahko umetnost nastajala in obstajala v mnogo bolj rigidnih in buržoazno sprejemljivih okvirih, sta tako naselila brezoseben prostor in hipsterska, neokusno draga kavarna. Novozgrajen prostor arbitrarno nasprotuje biti, ki je Cukrarni nekoč dajala kulturni pomen. Poslopje je bilo res potrebno obnove, a ne takšne, ki je stavbo spremenila v MOL-ovo prizorišče brezosebnih dogodkov mreženja in vinčkanja malomeščanov.
Če je občina drugo »alternative očiščeno« stavbo – center Rog – namenila delavnicam, ateljejem in knjižnici, je Cukrarno obnovila predvsem zato, da v njej gosti dogodke, ki jih organizira, ter prireditve in hipsterske evente, s katerimi želi pokazati, da je prostor moderen in vključujoč.
Mestna občina Ljubljana se ob tem loteva nove obnove, in sicer Palače Cukrarna, v kateri želi postaviti nov mladinski center, ki ga bo upravljal zavod Mladi zmaji. Občina je lanskega maja sklenila pogodbo z družbo Makro 5 gradnje za prenovo Palače Cukrarna, gradnjo tehničnega prizidka ter za komunalno in zunanjo ureditev. Vsa omenjena dela naj bi občino stala okoli 6,7 milijona evrov, projekt pa mora biti v skladu s pogodbo zaključen v 15 mesecih. Kljub temu da ni prišlo do podaljševanja pri gradbenih delih, pa se je nekoliko zapletlo pri iskanju dobavitelja in montažerja notranje opreme. Razpis je bil objavljen že aprila, nanj pa se je prijavila le družba Lesnina MG Oprema, katere ponudba je bila za občino predraga. Po pogajanjih je uspela občina ceno zbiti za kar 230 tisoč evrov. Tudi tokrat bo za arhitekturni del projekta skrbel biro Scapelab.
Novi center, ki se bo odprl v začetku prihodnjega leta, bo namenjen družabnim, kulturnim in športnim programom. Poleg tega program predvideva digitalno in medijsko središče mladih, v okviru katerega bosta delovala mladinski radio Eter ter inkubator za mlade. Center bo sicer vključeval tudi skejterski park in učno kavarno.
Po izgradnji vrste luksuznih stanovanj in športnih objektov je gentrifikacija v Ljubljani v polnem pogonu tudi na področju kulturnih institucij. Tako je bila z evropskimi kohezijskimi sredstvi omogočena izgradnja še enega brezosebnega belega kubusa, kjer potekajo banketi, ki se jih navadni smrtniki ne udeležujemo, ter se streže predraga kava čez led.
Oddaja je nastala v okviru projekta Govoriš kohezijsko? Lokalno, ki ga podpira Evropska komisija. Mnenja, podana v oddaji, ne odražajo mnenj Evropske komisije, ki pa tudi ne odgovarja za uporabo informacij, navedenih v oddaji.
Dodaj komentar
Komentiraj