Približno dve leti po tem, ko je splošna javnost začela uporabljati pogovorne robote in je vročica podjetij, ki razvijajo tehnologije umetne inteligence, postala nova realnost, se z umetno inteligenco vse bolj ukvarjajo tudi politike države, recimo z vključevanjem umetne inteligence v zakonske predloge. Primer tega je predlog Zakona o medijih, še bolj pa prihajajoča evropska zakonodaja o umetni inteligenci. Rdeča nit teh politik je nihanje med spodbujanjem novega in vplivnega tehnološkega sektorja na eni strani ter aplikacijo že obstoječih pomislekov in zaščit, ki zadevajo avtorske pravice, transparentnost in zasebnost, na drugi.

Nadzor nad tehnologijo je od nastanka moderne države postajal vse večja skrb politike. Bistveno področje državnega zanimanja sta bila nadzor in usmerjanje razvoja tehnologije po drugi svetovni vojni. Pomembno: po drugi svetovni vojni državno usmerjanje tehnologije ni omejeno na vojaško tehnologijo. Ta je seveda vseeno deležna znatnega državnega zanimanja in denarja, a je hkrati splošno sprejeto, da so usoda države in predvsem blaginja njenih državljanov, s tem pa tudi družbeni mir odvisni od tehnološkega razvoja. Država je zanj prevzela neposredno odgovornost.

Primerov je nešteto tako v socialističnem svetu, kjer je bilo to samo po sebi umevno, kot tudi v kapitalističnem, kjer je bilo to bolj novo. Tako so vse večje evropske države lahko imele svoje letalske industrije, ki so jih nato v sedemdesetih in osemdesetih postopno združile. Tako je v ZDA deloval Bell Labs, nominalno privatna, a dejansko državno sankcionirana raziskovalna institucija, v kateri so razvili prvo fotovoltaično celico, laser in tranzistor. Patenti za te tehnologije so bili ponujeni na trgu za simbolično vsoto. Telekomunikacije, energetika, atomska in druge tehnologije so bile prepoznane za preveč pomembne, da bi njihov razvoj in lastništvo prepustili zasebnim podjetjem, ki so imela le poslovni interes.

Posamezne države so nadzor izvajale različno. V ZDA država ni prevzela lastništva, a je regulirala ključne gospodarske panoge na drugačne načine. Letalstvo in atomsko industrijo so usmerjale pogodbe Pentagona. Prvo uspešno reaktivno letalo Boeing 707 je tako nastalo s skupnim razvojem civilnega letala in zračnega tankerja za vojaško letalstvo, prve jedrske elektrarne pa so nastale iz reaktorjev za podmornice. Na informacijsko tehnologijo je država med drugim vplivala z regulacijo monopola na trgu telefonije, kjer je podjetje AT&T financiralo razvoj in po sporazumu z državo odprlo patente.

V Evropi, kjer ne nacionalne industrije ne obrambni proračuni niso imeli ameriških kontinentalnih razsežnosti, je država raje trdneje prevzela krmilo v svoje roke. Tako je recimo Francija s precejšnjimi stroški razvila močno elektrotehnično in letalsko industrijo. Desnica, ki je bila na oblasti večino tega obdobja, je to počela iz želje po nacionalni moči in suverenosti. Levica je v državnih podjetjih videla orodje za dosego splošne blaginje, ki je kapitalisti ne bi prinesli. Imeli sta skupen strah pred dominacijo ameriških industrijskih gigantov in sta podpirali domačo vojaško industrijo. Podobno je bilo tudi v drugih državah, od Italije do Švedske.

O podpori državnemu poseganju v ključne gospodarske panoge, specifično s ciljem doseganja domačega tehnološkega napredka, in uporabi tehnologije za velike nacionalne projekte so se strinjali na obeh političnih polih in tudi državna birokracija. Ta je imela moč in zato tudi prestiž, da je pritegnila najsposobnejše kadre v tehničnih disciplinah. Država je imela politično voljo, ideološko utemeljitev in tehnično usposobljenost, da je neposredno odločala o ključnih razvojnih projektih in je tehnologijo načrtno razvijala ter po potrebi omejevala po svoji presoji.

Vsemu temu so se evropske države v neoliberalnem obratu odpovedale. Nobeden od elementov, ki so omogočili vsaj delno poseganje v tehnologijo, ne obstaja več. Namesto tega se posegi začenjajo iz predpostavke, da je prosti trg v nekaj partikularnih primerih nekoliko nepopoln, a nima alternative. Država naj torej trg v teh primerih nekoliko korigira, pri tem pa bistvo njegovega delovanja pusti nedotaknjeno. V primeru umetne inteligence so to področja avtorskih pravic nad vsebinami, na katerih se modeli učijo, zasebnost uporabnikov in podobno.

A področja in vrste šibkosti prostega trga se tudi v neoliberalni presoji množijo in širijo. Zato obstajajo subvencije, okoljski prispevki, izredne pomoči in vlaganja v raziskovalne inštitute, ki morajo imeti tudi svoja tržna sredstva. Če je neoliberalna država lahko še tako fleksibilna, jezik regulacij in direktiv pa še tako kriptičen, ostajajo tehnične kompetence šibke, politični cilji pa kratkovidni. ZDA podpirajo svoje proizvajalce mikročipov, zato ker gre za ključne elemente naprednega orožja, ki se mora kosati s kitajskim. Evropa na drugi strani utemeljuje subvencioniranje svojih podjetij z zmanjšanjem izpustov ogljikovega dioksida. V obeh primerih ostanejo prepovedane subvencije, ki bi imele za cilj povečanje obče blaginje ali bi omejevale svobodno gospodarsko pobudo. Edini ukrepi, ki posegajo v dobrine, so tisti, ki državljane in njihove interese razumejo zgolj kot potrošnike in potrošniške interese.

Sodobne evropske države nimajo političnega in ideološkega aparata, ki bi jim omogočil kaj več kot partikularne ukrepe in podporo v gospodarskih panogah, ki imajo bodisi najuspešnejše tuje konkurente bodisi najvplivnejše domače lobiste. Brez političnega razmisleka država niti ne more pritegniti tehnično sposobnih ljudi, ki bi lahko izvajali kakršne koli politike tehnološkega usmerjanja.

Številne nove tehnologije v zadnjih desetletjih so se izkazale za razočaranje in niso prinesle pozitivnih družbenih sprememb, ki so jih obljubljale. Poskusi posameznika, da bi kot državljan in angažiran človek ostal ažurno obveščen o vsem, kar se dogaja, so postali v letih in še posebej zadnjih mesecih zaradi dostopnosti informacij še vsaj za stopnjo napornejši. Neusmiljena informiranost, ki je vseobsegajoča izkušnja vsakega poskusa aktivnega participiranja v družbi, postane še toliko težje obvladljiva, ko smo, kot sedaj, soočeni s plazom dogodkov, ki so neverjetni, neobvladljivi in nedopustni ter obenem povsem pričakovani in kmalu dolgočasni. K temu občutku presežne normalnosti bistveno pripomore informacijska tehnologija, ki je seveda ob začetkih množične uporabe obljubljala, da bo posamezniku pomagala do informacij in ga s tem opolnomočila. Računalniška tehnologija naj bi z vzpostavitvijo povezanosti med posamezniki omogočila realizacijo kolektivne volje, torej družbo, v kateri centralizirana oblast ne bi bila potrebna. Namesto tega je tehnologija razbila sisteme organizirane kolektivne moči, kot so bili sindikati in ideološko koherentne politične stranke. Rezultat je zato nemožnost kolektivne politične akcije.

Informacijska tehnologija, čeprav najbolj izpostavljena, še zdaleč ni edina, ki se je razvijala tako, da je vse manj podvržena kakršni koli obči usmeritvi ali političnemu nadzoru. Prav naša nezmožnost, da bi nam kot družbi uspelo usmerjati razvoj in implementirati tehnologijo za skupno dobro, je ključen element tega, da so zadnja desetletja v smislu ekonomskega, torej materialnega, in družbenega razvoja tako daleč od preteklih vizij prihodnosti. Vprašanje novih tehnologij vedno spremlja ključno vprašanje moči. Ali naj bo regulacija taka, da ščiti tisto, kar naj bi bile naše pravice, drugače pa spodbuja biznis. Ali pa je del ambicije politike tudi to, da je država mesto, preko katerega se lahko usmerjata razvoj in uporaba tehnologije v skupno dobro.

Vir forogrgrafije: Flick   s o d a p o p