Kar se je med vikendom dogajalo v Charlottesvillu, Virginiji, ne bi smelo nikogar, ki spremlja politične in kulturne tokove v ZDA, presenetiti, prej je bilo vprašanje časa. V sobotnih spopadih med fašističnim, pardon, alt-right shodom in njegovimi nasprotniki, je nek dvajsetletni desničar zagnal svoj športni avto v množico kontraprotestnikov ter jih več hudo poškodoval, dvaintridesetletno Heather Heyer, članico organizacije Industrial Workers of the World, pa na mestu ubil.

Postavimo dogodek v kontekst. Vsebinsko izpraznjena in krhajoča se liberalna hegemonija v ZDA je v zadnjih letih porodila številne simptome, od začetka gibanja Black Lives Matter leta 2014, navdušenja na Berniejem Sandersom in vsaj delne diskurzivne rehabilitacije termina socializem do Trumpove kandidature in izvolitve ter gibanj in organizacije na desnici, ki sta jih slednji pospešili. Radikalizacija, ki je potekala na obeh straneh političnega spektra, je polje boja za družbeno moč spremenila v vojno z več frontami, ki, rečeno pavšalno, vse bolj spominja na klasično troedinost radikalci-liberalci-konservativci, z vsemi pripadajočimi podvrstami.

Dogajanje v Charlottesvillu je povsem logična kulminacija teh procesov. V središču mesta so 60 let po koncu ameriške državljanske vojne postavili park in kip v čast Konfederacijskemu generalu Robertu E. Leeju v znak sprave s prebivalci južnih držav. Pozivi k odstranitvi kipov te vrste so dobili nov zagon z gibanjem proti policijskemu nasilju nad temnopoltimi leta 2014, v začetku letošnjega leta jim je ugodila tudi mestna občina. Odstranitve takšnih simbolov pa neizogibno, vsaj v očeh desnice, podpirajo narativ ogroženosti “bele kulture in človeka”.

Kot poudarja Angela Nagle, avtorica že malo preveč hajpane knjige Kill All Normies, sta Trumpova kandidatura in izvolitev mobilizirali do tedaj dosti bolj pasivne - vsaj v smislu politične organizacije izven spleta - desničarje in konservativce. Predvsem je v njihove vrste prinesla nov val mladih, ki so svojo spontano ideologijo dodatno izoblikovali v kulturnih bojih na spletu, predvsem proti valu diskurzivne politične korektnosti in podobnih liberalnih manter, izvirajočih iz mehke moči demokratskih institucij in akterjev. Svoj boj razumejo kot točno to, kar je, boj proti hegemoniji, ki umira, vrtanje lukenj v to, kar razumejo kot vsiljene tabuje in norme, najsi bo to tolerantnost do priseljencev, vprašanja spolne enakopravnosti, razrednih razlik ali kulturna dediščina “belega človeka”. Razumeti jih, kot to radi počnejo liberalci in prenekateri levičarji, kot luzerje, ki živijo pri mami v kleti, ali kot neizobražene belske primitivce, na tej točki ni več zgolj neproduktivno, ampak naravnost škodljivo za kakršnokoli oblikovanje leve strategije.

Temu bi najverjetneje pritrdil tudi Arthur Rosenberg, predavatelj na Berlinski univerzi in aktiven član nemške komunistične partije. Po nacističnem prevzemu oblasti leta 1933 je zaradi svojega judovskega porekla emigriral v Veliko Britanijo, kjer je leto za tem napisal besedilo “Fašizem kot množično gibanje”. Esej nam ponuja izjemno lucidno analizo družbene in politične strukture Nemčije in Italije v letih med vojnama, ena njegovih osrednjih tez pa je, da je bila ideologija, ki ji danes pravimo “fašistična”,  precej razširjena po Evropi že pred prvo svetovno vojno.

Zgodovinski fašizem je bil zgolj uspešni naslednik reakcionarnih gibanj s konca devetnajstega stoletja, katerih ideološka specifika je bila nova vrsta nacionalizma: ultrapatriotskega, rasističnega in nasilno nastrojenega proti levici. Slednji nikakor ni bil privlačen zgolj pripadnikom srednjih slojev, zastopan je bil v vseh družbenih razredih. Med dejavniki, zaradi katerih se je uspel v Nemčiji in Italiji fašizem zavihteti na oblast, Rosenberg poudarja toleranten, včasih tudi kooperativen odnos medvojne oblasti do fašističnih gibanj ter uporabo strankarskih milic, kot sta bili SA in Mussolinijevi črnosrajčniki. Fragmentirana nemška levica ni bila sposobna pravočasno oblikovati ustreznega odgovora na vzpon demagoškega nacionalizma pod vodstvom NSDAP in na volitvah leta 1933 je bila uničena. Citiramo:

“Takšna demoralizacija je narejena tako, da omogoča vsakemu bolj ali manj bankrotiranemu, reakcionarnemu politiku, da zruši najbolj globoko vkoreninjene koncepcije svobode in najmočnejše delavske organizacije zgolj s tem, da si nadane barvno srajco, izuri tolpo nezrelih mladcev in začne servirati javne govore o “pravicah mladih” ter o “nacionalnem odrešenju”.”

Cilj shoda v Charlottesvillu, kot izda tudi njegovo ime Unite the Right, je bila homogenizacija novonastalega desnega gibanja. Med najavljenimi govorci in udeleženimi je bila večina vidnejših ideologov alt-right gibanja, med njimi Richard Spencer, Jason Kessler, Baked Alaska, Based Stickman in drugi. Na vabilo so se odzvale tako tradicionalne organizacije skrajne desnice, kot je Klan, kot številne nove. Ker je Virginija država, ki dovoljuje odkrito nošnjo orožja v javnosti, so udeležence tudi pozivali, naj pridejo oboroženi. V petek zvečer se je skupina več stotih zbranih z baklami podala na pohod čez mesto proti cerkvi, kjer je skupnost pretežno temnopoltih izvajala spravno molitev. Na pohodu jih policija ni ovirala, čeprav so skupinsko pretepli več protestnikov, ki so se osamljeni znašli v njihovi bližini. Naposled jih je ustavil kordon organiziranih kontraprotestnikov, med katerimi so bili tudi oboroženi pripadniki organizacij Redneck Revolt in Socialist Rifle Association.

Naslednji dan so načrtovali ponoven pohod čez mesto in zasedbo parka s kipom, pri čemer so naleteli na veliko številčnejši odpor kot prejšnji večer. Vneli so se spopadi, ki jih policija sprva ni preprečevala, ko pa je postalo jasno, da lahko situacija uide izpod nadzora, so mestne oblasti organizatorjem odvzele pravico do shoda in jim ukazale, naj se razidejo. To je bila očitno kaplja čez rob, ki je dvajsetletnega Jamesa Fieldsa, s ščitom v roki fotografiranega v prvih vrstah spopadov z antifašisti, pripeljala do odločitve, da svojega Dodge Challengerja zapelje v skupino protestnikov, ki je zapuščala center mesta.

Nismo ravno črnogledi, če zaključimo, da je to šele začetek nasilnih obračunov. Liberalno obsojanje nasilja obeh strani ni nič drugega kot impotentno poudarjanje osebnih vrednot in prepričanj, ki se razblinijo ob prvem srečanju s fašistično falango. Desničarji so iz Charlottesvilla navkljub objektivnemu porazu odšli z občutkom zmage: profilirali so se kot kredibilna grožnja. Dobili so tudi potrditev, da jih predsednik, ki je v mlačnem odzivu na dogodek poudaril obstoj več stališč, vsaj delno legitimira. Imajo podporo vsaj enega dela državnega vrha, četudi ta del nima ravno popolne moči znotraj državnih struktur. To je povsem dovolj za nadaljnji zagon in mobilizacijo. Let the games begin.