Dober mesec po ameriških kongresnih volitvah se pozornost na ameriški politični sceni počasi že preusmerja v predsedniške volitve leta 2020. Čeprav se za evropske razmere zdi absurdno ukvarjati se z volitvami skoraj dve leti vnaprej, ameriški predsedniški kandidati vedo, da je treba začeti zgodaj. To še posebej velja za demokratske kandidate, ki upajo, da bodo dobili priložnost tam, kjer je Hillary Clinton spodletelo. Teh kandidatov bo v tem ciklu toliko kot še nikoli in njihov prvi preizkus bodo strankarske volitve v zvezni državi Iowa, ki so na vrsti že čez dobro leto.

Amerika v resnici nima le enih volitev za predsednika, ampak jih ima petdeset, v vsaki zvezni državi posebej. To velja tako za splošne volitve kot tudi za strankarske, na katerih stranki določata kandidata ali kandidatko, ki bo predstavljala stranko na splošnih volitvah. Podpora stranke je tudi edina realistična pot do izvolitve. Iowa je tradicionalno prva država, ki izvede strankarske volitve, in sito, ki loči zrnje od plev. Zmaga v Iowi hkrati odpre pot do kandidature na predsedniških volitvah in potencialno do Bele hiše. Vsi tokratni kandidati se na primer dobro zavedajo, da je Barack Obama zmagal na strankarskih volitvah v Iowi leta 2008 in s tem postal resni tekmec favoritinji Hillary Clinton, v času, ko je imel po nacionalnih anketah okoli petnajst odstotkov podpore. Glede na rekordno število kandidatov v tem ciklu bodo strankarske volitve v prvih državah še pomembnejše.

Progresivno krilo stranke se je očitno naučilo, da se je treba volitev lotiti zgodaj, hkrati pa tudi, da se političnega boja ne sme omejiti na volilne etape. Uspeh kampanje Bernieja Sandersa v letu 2016 je okrepil levico v ZDA in v politični proces pripeljal novo generacijo. Članstvo v organizaciji Demokratski socialisti Amerike se je od leta 2015 povečalo skoraj za desetkrat, s šest na 55 tisoč, letos pa sta bili kot predstavnici demokratske stranke dve njihovi članici - Alexandria Ocasio-Cortez in Rashida Tlaib  - izvoljeni v predstavniški dom.

V novi predsedniški cikel levo krilo Demokratske stranke vstopa v bistveno boljši poziciji kot v preteklosti. Morda najpomembnejši razlog za to je, da jim je uspelo diskreditirati ugled političnih fondov, tako imenovanih Super PAC-ov. To so lobistične organizacije, ki so pravno in organizacijsko ločene od političnih kandidatov, a delujejo v njihovo korist. Za razliko od kandidatove lastne organizacije lahko prejemajo neomejene donacije, ki jih tudi ni treba javno razkriti. Večina Super PAC-ov je imela za seboj enega ali peščico bogatih donatorjev, ki so lahko financirali drago medijsko kampanjo. Zaradi stigme, ki jo za kandidata prinaša ta nerazkriti denar, in relativne neučinkovitosti Super PAC-ov leta 2016 so se jim vsi redni kandidati odpovedali, še preden so uradno naznanili svojo kandidaturo.

Še vedno obstajajo alternative. Ena je doniranje stranki kot taki in ne kandidatu. Meja za te donacije je postavljena precej višje. Višina donacije posameznikom je omejena na 2700 dolarjev, stranki pa na skoraj 34 tisoč dolarjev. Poleg tega je mogoče donacije v višini 10 tisoč dolarjev pokloniti stranki v vsaki zvezni državi posebej. Tega se je pred dvema letoma poslužil Hillary Victory Fund, ki je zbrane donacije poslal strankam v posameznih državah, ki so nato denar še isti dan prenesle na nacionalno stranko, ta pa je denar namenila predsedniški kampanji Hillary Clinton. Tovrstne operacije seveda zahtevajo sodelovanje vseh strankinih organov, česar za razliko od leta 2016 ne more pričakovati noben kandidat. Ti se bodo morali zato v večji meri zanašati na manjše donacije običajnih volivcev.

Javne kampanje sramotenja politikov, ki so blizu močnim finančnim interesom, so bile zelo uspešne. Najvidnejša žrtev do sedaj je verjetno bivši guverner Massachusettsa Deval Patrick, ki je že lani začel zbirati podporo političnih operativcev, ki so pred tem delali v Obamovem kabinetu. Ko so se v medijih lani pričele pojavljati dobro tempirane zgodbe, da se Patrick  pripravlja na kandidaturo in da ima podporo Obame in njegovega tima, je temu takoj sledila kontra narativa v levo usmerjenih medijih o Patrickovem delu za sklad zasebnega kapitala, ki ga je opravljal, potem ko je zapustil politično funkcijo. Patrick je prejšnji teden naznanil, da ne namerava kandidirati, medijska sodba te odločitve pa je bila, da se je ustrašil pojasnjevanja svojih finančnih povezav.

Progresivni kandidati bodo imeli poleg tega tokrat tudi podporo lastnih think tankov. Ti so se pokazali kot nujna politična infrastruktura vsakega političnega gibanja. V ZDA namreč zakonodaje ne pripravlja stalna birokracija na ministrstvih, ampak pisarne kongresnikov in Bela hiša. Predsednik poleg tega imenuje okoli pet tisoč uradnikov v izvršilni veji oblasti. Think tanki so bazen, iz katerega se rekrutira kader za te naloge. Poleg tega iz teh organizacij prihajajo tako imenovane “talking heads” - govoreče glave, ki zagovarjajo politične programe kot strokovnjaki v televizijskih oddajah.  

Tretja vloga think tankov je ta, da oblikujejo medijsko poročanje oziroma to, kaj glavni mediji obravnavajo kot razumne pobude in kaj ne. Na ta način so se v mainstream prebile na primer progresivne ideje o reguliranju monopolov, še posebno med internetnimi in tehnološkimi podjetji, ki so sicer blizu neoliberalnemu centru Demokratske stranke.

Najvidnejši uspeh demokratičnih socialistov v letošnjem letu je bila izvolitev kongresnice  Alexandrie Ocasio-Cortez, ki je zaradi svoje medijske spretnosti dosegla vpliv, ki močno presega njen položaj. Ocasio-Cortez je med drugim zlezla v glavo konzervativnim medijem, ki ji posvečajo obsesivno pozornost. Njihovo negativno poročanje, ki ni v ničemer odvrnilo njenih podpornikov, je dvignilo prepoznavnost njenih političnih idej, hkrati pa po principu “sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj” onemogoča kritike znotraj same Demokratske stranke.

Največja pomoč levemu krilu Demokratske stranke pa je verjetno pojav levičarskih medijev. Ti delujejo predvsem na spletu; to so na primer The Intercept, Young Turks, Splinter in NowThis. Iz teh medijev je bilo nato nekaj novinarjev rekrutiranih tudi v mainstream medije, ki menijo, da morajo zanje pisati kolumnisti različnih političnih orientacij.

Večina demokratskih politikov bo še vedno morala iskati podporo mainstream medijev. Za razliko od republikanske volilne baze, ki v njih vidi zaroto liberalcev, je ugled, s tem pa tudi vpliv mainstream medijev v demokratski bazi še vedno velik. Izjema je Bernie Sanders, za katerega je kritika mainstream medijev ena glavnih točk politične identitete. Zaradi tega se lahko sedaj zanese na volilno bazo, ki bo ignorirala negativno poročanje.

Uspehi pa so spremenili tudi značaj ameriške levice. Vse od Reaganove kontrarevolucije je tisti del levice, ki ni pristal na neoliberalni politični konsenz, raje izbral obskurnost, kot da bi sklepal kompromise. Za novo generacijo samooklicanih ameriških socialistov je na drugi strani značilna veliko večja želja, da ne bi vplivali zgolj na smer dizkurza, ampak bi posegli tudi po neposredni politični oblasti. Če to hkrati pomeni prilagajanje in iskanje večje medijske všečnosti, je to cena, ki jo je večina pripravljena plačati.