V Združenih državah Amerike se danes z glasovanjem v novi skupini zveznih držav nadaljuje boj za izbiro strankarskih kandidatov za predsedniške volitve, ki bodo potekale novembra. Luč medijev je še naprej usmerjena na republikansko stran in Donalda Trumpa. Manj pozornosti je deležna demokratska tekma. Tu je Hillary Clinton uspela dobiti prednost, ki njenemu nasprotniku, senatorju Berniju Sandersu, pušča zgolj še teoretične možnosti za zmago. Njegova največja težava je, da mu ni uspelo nagovoriti Afroameričanov, ki v veliki večini podpirajo nekdanjo prvo damo. Tudi presenetljiva zmaga prejšnji teden v zvezni državi Michigan mu ne odpira poti do nominacije. Dober rezultat na današnjih volitvah bi Clintonovi že omogočil, da svojo pozornost začne preusmerjati na republikanskega protikandidata, s katerim se bo spopadla jeseni.

Dogajanje v zadnjih dveh tednih je dober pokazatelj moči in nemoči Sandersove politične mini revolucije. Čeprav se demokratska stranka, tudi po Sandersovi zaslugi, očitno premika v levo, se še ne bo spremenila v socialdemokratsko stranko skandinavskega tipa, kot bi si želel senator iz Vermonta.



Presenetljiv uspeh Sandersa je v veliki meri posledica dominantnega položaja, ki ga je zasedala Hillary Clinton še pred začetkom volilne tekme. Z močnimi političnimi povezavami si je zagotovila praktično enoglasno podporo stranke. Komite stranke, ki se z medijskimi hišami dogovarja za televizijska soočenja in organizira konvencijo, na kateri je imenovan predsedniški kandidat stranke, nikoli ni pretirano skrival podpore družini Clinton. Politična mašinerija, ki sta jo v zadnjih dveh desetletjih ustvarila zakonca Clinton, je na njeno stran pridobila tudi praktično vse velike donatorje. Rezultat tega je, da se za kandidaturo ni odločil noben resnično močan protikandidat. Zaradi neuravnoteženega razmerja moči se je za politični pokoj s težkim srcem odločil zelo priljubljeni podpredsednik Joe Biden. Med tistimi, ki so se odločili za kandidaturo, pa je bilo več takih, ki so v resnici želeli zgolj visok položaj v prihodnji administraciji Hillary Clinton. Berni Sanders je tako presenetljivo postal edina alternativa Clintonovi, ki pa se je izkazala za mnogo šibkejšo kandidatinjo od pričakovanj. Sanders je v prvi vrsti posoda, v katero se je zateklo levo krilo stranke, po tem ko so bile vse druge možnosti zaprte.

V širšem smislu mejo Sandersovim uspehom postavlja struktura demokratske stranke. Ameriški večinski volilni sistem nujno povzroči nastanek dveh velikih strank. To sta danes republikanska in demokratska. Vendar ti dve stranki nista zrcalni podobi ena druge. Dobra tretjina ameriških volivcev se ima za konservativce in zato je republikanska stranka lahko pravo politično gibanje, ki temelji na skupni politični ideologiji. Na drugi strani je demokratska stranka v prvi vrsti zavezništvo različnih političnih, interesnih in etničnih skupin, ki imajo sorodne politične cilje. Sanders je tako ideološki kandidat v stranki, ki sama ne temelji na ideologiji.

Natančno to se kaže v nizki podpori, ki jo Sanders uživa med temnopoltimi. Eden izmed razlogov za to nizko podporo je, da, čeprav je Sanders redko neposredno kritiziral Baracka Obamo, Sandersova kritika sistema nujno implicira tudi kritiko predsednika, ki je med temnopoltimi Američani izredno priljubljen. Poleg tega ima afroameriška skupnost precej dobro organizirano politično vodstvo, ki se je odločilo podpreti Hillary Clinton. V časih razpadanja političnega establišmenta imajo afroameriški politiki še vedno relativno močan vpliv v svoji volilni bazi. Ne nazadnje pa je Afroameričane zgodovina naučila političnega pragmatizma in so manj naklonjeni abstraktnim političnim idejam, katerih uspeh je več kot negotov.

Kljub temu, da ima minimalne možnosti za demokratsko predsedniško kandidaturo, pa je Berni Sanders dosegel uspehe, ki ne bodo ostali brez posledic. Če bo Hillary Clinton postala predsednica, bo morala pri imenovanih, ki jih potrdi senat, paziti na želje levega krila stranke precej bolj kot Barack Obama pred njo. Morda bo to preprečilo primere, kakršen je bil pravosodni minister Eric Holder, ki ga je med njegovim mandatom dobesedno čakala pisarna v največji washingtonski odvetniški pisarni, ki se specializira za poslovno pravo. Sandersova kampanja pa je dokazala tudi, da je mogoče  financirati resno predsedniško kampanjo iz majhnih donacij, ne da bi se zanašal na velike donacije in netransparentne politične komiteje. Pravi dosežek njegove kampanje bo morda ne njegova kandidatura, ampak kandidatura nekega bolj spretnega političnega naslednika.

Komentiral je Gal Krizmanič