S pričetkom uradnega zborovanja - angleško “caucus” - obeh strank ameriške politične srenje v zvezni državi Iowa se tudi uradno pričenja ameriški volilni spektakel izbire predsednika. Na političnih zborovanjih, organiziranih na ravni zveznih držav, se člani republikanske in dekomkratske stranke odločajo o podpori možnim kandidatom za predsednika. Prvo zborovanje se vedno odvije 1. februarja v Iowi, do poletja pa sledijo še ostale zvezne države. Tekom procesa se iskristalizira kandidat z največ podpore, v primeru dveh enako močnih kandidatov pa se skupnega kandidata določi na vsedržavni konvenciji strank ob koncu poletja.

Posebnost tokratne norije so nepričakovani zasuki na obeh straneh ameriške dvostrankarske demokracije. Bizarijada republikancev ne vključuje le Donalda Trumpa, temveč je vsaj zaenkrat njegov najbližji tekmec Ted Cruz. Če je Trump posledica napihnjenega ega, igra Cruz v svoji ligi. Kot fundamentalen evangelist - neke vrste ameriški taliban - ne verjame v evolucijo, zanika klimatske spremembe, ženskam odreka pravico do splava, odpraviti želi socialno podporo in popolnoma privatizirati celotno ameriško zdravstvo, medtem ko na mednarodnem prizorišču zagovarja sokolji - angleško “hawkish” - pristop.

Cruz je, isto kot Trump, osovražen celo znotraj ustaljene hierarhije republikanske stranke. Cruzovi glavni podporniki izhajajo iz skrajno desnega taborja čajankarskih looneyjev. Denar za kampanjo pa prejema od evangeličanskih mogotcev; libertarcev, ki si želijo odpravo države in prosto vladavino kapitala, ter izraelskih in vojaško-industrijskih lobistov, katerim razvalina Bližnjega vzhoda po več kot desetletju tako imenovanih intervencij še vedno ni dovolj. Cruz je v tradicionalno nazadnjaški Iowi prejel skoraj 28% glasov, s čimer je Trumpa prehitel s štirimi odstotki. Tudi kandidat centra republikanske partije Marco Rubio in s tem prejemnik zajetne količine korporativnega denarja ostaja s 23 odstotki še vedno v tekmi.

Med freakshowom na republikanski strani nosi demokratska stran večje upe, da ponudi razumnega predsedniškega kandidata, vsaj s stališča Evropejca. Znotraj ustaljene strankarske hierarhije se želi v tekmo poslati Hillary Clinton, ki jo isto kot Obamo podpirajo predvsem Wall Street in korporativni demokrati. Sočasno pa je znotraj demokratov zaživelo grassroots gibanje, ki poskuša za predsedniško tekmo nominirati demokratičnega socialista Bernija Sandersa. Rezultate v Iowi, kjer je na demokratski strani vsak prejel polovico glasov, je možno interpretirati različno. Kapital, mediji in hierarhija demokratske stranke so na strani Hillary Clinton - potemtakem je Iowo zmagala ona. Glede na to, da je Bernie Sanders kampanjo pričel tako rekoč iz nič, ne prejema korporativnih donacij, mediji pa mu ne naklanjajo časa, je doseženih 50 odstotkov v Iowi skorajda čudež.

Če Hillary predstavlja nadaljevanje statusa quo, je Berni Sanders revolucionar. Nenazadnje se poslužuje retorike in ukrepov Franklin Delano Roosvelta - očeta New Deala, s katerim je Amerika prebrodila recesijo iz tridesetih. Za Evropejca je Bernie politično sicer klasičen socialdemokrat. S tem ne mislimo trenutne centristične socialdemokracije, temveč tisto rožnatih dni izpred nekaj desetletij. Govora je torej o javnem zdravstvu, višjih davkih, infrastrukturnih projektih, višji minimalni plači, poostreni okoljevarstveni zakonodaji in ostalih razumno-socialnih politikah. Njegov glavni sovražnik pa je Wall Street, saj namerava po morebitni izvolitvi poostriti finančno zakonodajo in razbiti tako imenovane “too-big-to-fail” banke.

Tekma za nominacijo ameriškega predsednika ni le v polnem teku, temveč bo spektakel v naslednjih mesecih vseprisoten. Pri republikancih se presprašuje obseg sape Donalda Trumpa, končen izbor pa bo najverjetneje izbira med radikalnim Tedom Cruzom in prodanim Marcom Rubiom. Demokratske napovedi so težje. Ob nadaljni Sanders mrzlici se Hillary obeta ista usoda kot na volitvah 2008, ko jo je med obdobjem nominacij prehitel Obama. Po drugi strani pa je nominacija in morebitna izvolitev Bernie Sandersa izjemno optimistična napoved. Bernie ima sicer večinsko podporo generacij, mlajših od 40, vendar je doba McChartya v spominih mnoštva Američanov še vedno živa, socializem pa je za mnoge umazana beseda.

Izvolitev nekoga, ki se odkrito smatra za demokratičnega socialista, je torej skorajda nepredstavljiva. Tudi v tem primeru je Hillary pragmatična izbira, saj je tekom svoje 25 letne kariere preživela nešteto republikanskih političnih napadov. Bernie je v tem pogledu nepopisan list, njegova progresivna zgodovina pa še ni bila izrabljena s strani republikanske medijske mašine sovraštva. S stališča preostalega sveta, torej tudi Evrope, se lahko le upa, da bo na novembrskih volitvah zmagal demokrat. Ob slavlenju Bernija se bo odpiralo penino, medtem ko se bo lahko ob zmagi Hillary še vedno mirno spalo. V primeru republikanskega predsednika, še posebej Teda Cruza, pa bo administracija Busha mlajšega v zgodovini obveljala za malo šolo kaosa, medtem ko bo Cruz postavil nove mejnike.