Da bi volilni kongres politične stranke požel toliko zanimanja, kot ga je minuli Demokratične stranke upokojencev, se ni zgodilo že od tistega Pozitivne Slovenije aprila leta 2014, ko je Zoran Janković porazil takratno premijerko Alenko Bratušek, s čimer je padla 11. vlada Republike Slovenije, razpisane pa so bile predčasne volitve. Ko smo v sobotnih večernih urah - občutno kasneje kot načrtovano, saj so se delegati samo pri sprejemanju dnevnega reda in poslovnika kongresa zadrževali več kot uro in pol, pri novinarskih poročevalcih pa smo lahko brali tudi o njihovem negodovanju zaradi kosila, ki jim je pripadlo šele po oddanem glasu - končno dočakali rezultate glasovanja, so se vzporednice negotove politične prihodnosti vlekle same od sebe.

Kmetijska ministrica Aleksandra Pivec je - proti pričakovanjem - prepričljivo, s podporo 143 delegatov proti 80, porazila vladnega kolega Karla Erjavca, ki je, spet nepričakovano, nemudoma napovedal odstop s položaja ministra za obrambo in umik iz javnega življenja, čeprav bo, po lastnih besedah, ostal član Desusa, tudi ko ga bodo pokopali. S tem je v afektu, a na videz častno, v skladu s strankinim sloganom “za vse generacije”, novemu obrazu pustil prosto pot, hkrati pa tudi vse izzive, ki pa ne čakajo le nje, temveč tudi premierja Marjana Šarca. Kljub temu je poglavitna razlika, ki slednjemu pušča več manevrskega prostora, kot ga je nekdaj imela Bratušek, ki je na izid volilnega kongresa takrat vezala svoj premierjski položaj, ta, da se premiki dogajajo v drugih strankah, ne v njemu lastni listi, in da je vlada tako ali tako manjšinska že od samega začetka mandata. Njena manjšina lahko kvečjemu postane le manjša.

Ker je Karl Erjavec stranko Desus nepretrgoma vodil 15 let, s čimer je po opravljanju vodstvene funkcije v strankarski politiki zaostajal le za predsednikom Slovenske demokratske stranke Janezom Janšo, je njegovo politično zapuščino, še posebej zato, ker ga je ta v končni fazi stala politične kariere, vredno podrobneje ovrednotiti. “Teflonski Karl”, kot se ga je prijel vzdevek, je spretno izkoriščal proporcionalni volilni sistem, ki mu je iz volitev v volitve omogočal, da je bil jeziček na tehtnici pri sestavi vlade, bodisi leve bodisi desne. Od leta 2004 je tako sodeloval v šestih različnih vladah in trikrat vodil ministrstvo za zunanje zadeve, dvakrat ministrstvo za obrambo in enkrat resor za okolje in prostor. Zapletal se je v različne afere, od Patrije do arbitražnih prisluhov, ko je aprila 2015, še pred izrekom razsodbe na regionalni velenjski televiziji VTV, razpredal o optimizmu in dobrih občutkih slovenske odvetniške skupine, da bo Slovenija dobila stik z odprtim morjem. Kljub dvema neuspešnima interpelacijama, je edinkrat odstopil sam, in sicer leta 2010 kot minister za okolje in prostor pred razrešitvijo, ki jo je takratni premijer Pahor predlagal zaradi tako imenovane afere kante.

Iz tega lahko izpeljemo vsaj tri zaključke. Prvič, nespretnost izmikanja aferam je Erjavec uspešno kompenziral z izsiljevanjem koalicijskih partnerjev, saj ni nikoli imel težav - kljub zadnjemu volilnemu izzidu - s predčasnim odhodom na volitve.

Drugič, neomajnost, s katero se je oklepal svojih ministrskih funkcij, je bila značilna tudi za delovanje v stranki Desus. Skozi leta je obračunal z notranjo opozicijo, ki so jo poosebljali Franc Žnidaršič, Mateja Vesel Valentinčič in Tomaž Gantar. Podrejenost strankinih organov se je pokazala tudi pred tokratnim kongresom, ko je kadrovska komisija najprej izrazila vsebinske zadržke do kandidatur obeh protikandidatov, Aleksandre Pivec in Gregorja Stražišarja, čeprav sta izpolnjevala vse formalne pogoje, njuni kandidaturi pa je naposled izvršni odbor le potrdil. Tudi retorika, ki jo je Erjavec ubral, ko je v javnem pismu svaril pred ugrabitvijo Desusa in udrihal po Pivec zaradi nepravilnostih pri projektu SRIPT in kršenja zakona o integriteti, ki ji ga očita Komisije za preprečevanje korupcije zaradi neprijavi dodatnih prihodkov, je nakazovala, da se je Erjavec zavedal, da se mu tresejo tla pod nogami. Trudil se je diskreditirati nasprotnico, in čeprav, to je treba dodati, bi se lahko ob visokih etičnih in moralnih standardih Šarcu, če bi bilo temu to v interesu, pojasnila lahko zdela nezadostna, s tem izdal lastni oportunizem, saj je sam pred meseci podpiral idejo o povezovanju strank na levosredinskem polu, kjer bi vodilno vlogo prevzela LMŠ.



In tretjič, Erjavec je v politiki primarno deloval kot karierist, ki mu je bila bolj od skrbi za “naše upokojence” pomembna funkcija, ki jo je zasedal. Daleč od tega, da bi bil v slovenski politiki pri tem edini, a stranka ene interesne skupine in brez ideološkega predznaka - kljub Erjavčevemu kasnejšemu ekskurzu v levo s polomijo, imenovano Levi blok - bi morala prevzemati resorje, v okviru pristojnosti katerih bi lahko aktivno udejanjala svoj program. Od ministrstev, ki jih je vodil Erjavec, upokojenci posebne neposredne koristi niso imeli, so mu pa nudili medijsko pozornost, v kateri je odkrito užival.

Prav soj televizijskih kamer je, tak je občutek, pripomogel k bridkemu koncu njegove politične poti. Fiasko z umikom pripadnikov Slovenske vojske iz vojaške baze v Erbilu, ki se ga je ob asistiranju predsednika države in vrhovnega poveljnika Boruta Pahorja odločil izpeljati na očeh javnosti, je razkril brezsramnost, s katero sta bila pripravljena nabirati politične točke, obenem pa tudi nekompetentnost, ki je v obliki prehitro izrečenih in nepremišljenih izjav ni bilo moč spregledati. Ob tem se ni moč izogniti kritiki medijev, ki so na osrednjih večernih poročilih, Odmevih in 24ur zvečer umetno ustvarjene izredne razmere še potencirali, da so se te končno izrodile v stanje popolne abnormalnosti, ko se je kot ključno vprašanje izpostavljalo, ali bi moral predsednika vlade iz sna prebuditi poslani sms ali ne.

Tako za Desus kot za manjšinsko vlado bo sedaj prvi izziv najti kandidata za novega obrambnega ministra. Zdi se, da je kadrovski bazen stranke, ki ji ta resor pripada, preplitek, da bi vanj na glavo skočil Šarec, zato se bolj kot hitenje zdi verjeten začasen prevzem vodenja ministrstva s strani premierja in iskanje kandidata znotraj samega ministrstva. Rekonstrukcija vlade, ki jo je preuranjeno napovedovala Pivec z željo po Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, bi se v trenutni konstalaciji morda zdela bolj smiselna, a ob 42 glasovih koalicijskih poslancev, brez muhavega Roberta Polnarja, toliko težje izvedljiva, saj si po preštevanju zadostne večine pri imenovanju Angelike Mlinar za kohezijsko ministrico brez rezervnega načrta nobena od koalicijskih strank ne želi izvesti več glasovanj, kot je to nujno potrebno.

Neodvisno od tega, kaj si mislimo o Janševi izjavi o “klinično mrtvi koaliciji”, ki da je odvisna od cenika predsednika Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča, se parlamentarna demokracija v samostojni Sloveniji kaže v vseh svojih prednostih in slabostih. Potreba po trdnosti poslanskega glasovalnega aparata je večja kot kdajkoli prej, a je ta ob svojeglavosti nekaterih poslancev tudi izjemno krhek, čezkoalicijsko sodelovanje pa objektivna nujnost. Ne glede na to, ali bomo priča obstoju sedanje koalicije ali pa oblikovanju kakšne druge, pa velja za konec dodati, da bo trenutni sklic parlamenta naposled, še pred predčasnimi ali rednimi volitvami, hočeš nočeš moral sprejeti tudi spremembe volilne zakonodaje in izpolniti odločitev ustavnega sodišča; če bodo šli v zakonsko spremembo volilnih okrajev, bo potrebna navadna, če pa v spremembo volilnega sistema, pa ustavna večina.