Republika Slovenija, za razliko od izvensodnega uboja iranskega generala in poveljnika elitnih enot revolucionarne garde Al Kuds, Kasema Solejmanija, obsoja davišnji iranski raketni napad na vojaško bazo Al Asad blizu Bagdada in na letališče blizu oporišča Stefan v Erbilu na kurdskem severu Iraka, čeprav so bile mednarodne vojaške sile koalicije proti Islamski državi in med njimi tudi šest slovenskih vojakov, ponovno, za razliko od iranskega generala Solejmanija, namestnika vodje iraške, Iranu naklonjene milice Sila za mobilizacijo ljudstva Abu Mahdija al Muhandisa in več drugih v napadu rakete brezpilotnega letala prav tako na letališču v Bagdadu minuli petek ubitih ljudi, pred napadom pravočasno obveščene in posledično umaknjene v bunkerje ter o človeških žrtvah obeh prvih povračilnih raketnih napadov Irana pravzaprav sploh ne poročajo, je danes sporočilo Ministrstvo za zunanje zadeve, ki ga po sili koalicijskih razmer manjšinske koalicije in vlade Marjana Šarca vodi že tako politično ne prav načelna figura ministra Mira Cerarja. Dokaj podobne razmere pa so sicer tudi na Ministrstvu za obrambo, katerega prvi mož in predsednik DeSUS Karel Erjavec je še včeraj trdil, da slovenski poklicni vojaki na severu Iraka v Erbilu – pa čeprav blizu meje z Iranom – niso ogroženi in da Slovenija za razliko od Hrvaške, Italije, Romunije, Nemčije in drugih o umiku iz na povabilo tamkajšnje vlade okupiranega Iraka še sploh ne razmišlja. Danes pa Erjavec že sporoča, da bi do začasnega umika pripadnikov Slovenske vojske iz Iraka v varno državo lahko prišlo že v večernih urah in da bo slovenska vojaška sila svoja šila in kopita iz vojaške baze v Erbilu pobrala skupaj z nemškim kontingentom, ki se je le začel pakirati še pred sinočnjim prvim in bolj simboličnim povračilnim raketnim napadom Irana.

Minister Karel Erjavec in načelnica Generalštaba Slovenske vojske Alenka Ermenc sta sicer danes v izjavi za medije pojasnila, da bo premik kontingenta izveden, ko bodo, najbrž kar nemški varnostno-obveščevalni strokovnjaki, ocenili, da so razmere dovolj varne za premik. Po besedah Erjavca je namreč Republika Slovenija sama ocenila, da bodo lahko vojaki na varno prišli veliko prej, če bodo potovali z nemškim kontingentom in izkoristili njihovo logistiko, kot če bi se ponje podali sami z vladnim Falconom, predvidoma pa se bodo nazaj v domovino vrnili jutri. Takšen scenarij umika je sicer ne le bolj poceni za slovenski proračun in državo, pač pa je glede na aktualne politične in zgolj v navednicah strokovne poveljnike vsakega posameznega slovenskega vojaka ali vojakinje na misiji v tujini preprosto bolj varen za slovenske poklicne vojake inštruktorje v Iraku, kot pa bi bila solistična reševalna akcija iz vojnega območja z za civilne namene opremljenim vladnim letalom Falcon.

Toda v isti sapi Karel Erjavec enako neprepričljivo dodaja, da gre zgolj za začasen umik in da to še ne pomeni tudi prekinitve ali konca misije v prazno zvenečega imena Neomajna odločenost, pa čeprav tudi sam Erjavec priznava, da se naloge, zaradi katerih so bili pripadniki pravzaprav sploh napoteni na to misijo, torej usposabljanja iraških varnostnih sil, že nekaj časa sploh ne izvajajo. Čeprav se bo kontingent šestih pripadnikov Slovenske vojske tako iz Iraka umaknil pod poveljstvom nemških vojaških sil, v okviru katerega je tam tudi sicer deloval oziroma inštruiral, pa je do slovenskega vstopa v koalicijo voljnih prišlo na povelje Združenih držav Amerike, ki so po volji predsednika Donalda Trumpa nenazadnje ta čas pač najbolj zaslužne tudi za to množično evakuacijo tujih vojaških sil iz Iraka. Toda v nasprotju z letom 2003, ko je slovenski vojaški škorenj med okupatorje Iraka in vojno z režimom Sadama Huseina na podlagi lažnih dokazov ZDA o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje uvrstil takratni zunanji minister Dimitrij Rupel s podpisom Vilenske izjave ameriškim imperialnim interesom na Bližnjem vzhodu podrejenih vzhodnoevropskih držav, je slovenski politični vrh leta 2014 za dejstvo, da je Slovenija po volji ZDA in njihovega zunanjega ministrstva oziroma State Departmenta postala in ostala del koalicije proti Islamski državi, izvedel iz medijev, kar je nenazadnje takrat potrdil tudi še dandanes domači vrhovni poveljnik oboroženih sil in predsednik republike Borut Pahor.

Toda od leta 2014 do začetka leta 2020 se je na terenu v Iraku le nekaj bistvenega spremenilo. Potem ko je bila Republika Slovenija skupaj z vsemi ostalimi 28 članicami Evropske Unije po ameriški imperialistični volji uvrščena med 58 držav in mednarodnih organizacij koalicije proti Islamski državi, je slovenski politični vrh hitel zatrjevati, da bo slovenski prispevek zgolj humanitarne narave in da je kakršnakoli oblika slovenskega vojaškega angažmaja v najširšem smislu zoper Islamsko državo izključena. Končalo pa se je tako, da so slovenski vojaški inštruktorji usposabljali iraške varnostne sile, kar le samo po sebi ni moč razumeti kot zgolj humanitaren in nevojaški angažma v Iraku. Dokler se Združene države Amerike ne odločijo, da je misija prekinjena ali zaključena, pa bo Ministrstvo za obrambo Karla Erjavca vztrajalo, da ima izključno pristojnost, da se samo odloči za umik oziroma da se odzove na povelje nemških vojaških sil v Iraku in da ni potrebe po kakšnih sklepih tako vlade kot pristojnih odborov za obrambo in mednarodne odnose državnega zbora, ki se sicer jutri bosta sestala na za javnost zaprti nujni seji. Toda tako to gre. Tako kot večina preostalega sveta tudi Republika Slovenija pač ni suverena država, kar pa samo po sebi pomeni, pa če si slovenski politični vrh to želi priznati ali ne, da so tudi slovenski vojaki in vojakinje predvsem janičarji imperialističnih interesov največjih zahodnih držav tako imenovanega svobodnega sveta na Bližnjem vzhodu. Kot kaže, pa je vprašanje le, ali so slovenski vojaki in vojakinje ameriški ali nemški janičarji?

ODPOVED: Tudi za toratni N-euro moment sem z uvodnim vprašanjem v morebitno tretjo svetovno vojno, ali so slovenske vojaške sile ameriški ali nemški janičarji imperialističnih interesov na Bližnjem vzhodu, v zobeh poskrbel Tomaž Z.