Kdor je še ohranjal trohico upanja, da je na informativnem programu domače Televizije Slovenija še mogoče prisluhniti novinarskemu delu, vredenemu svojega imena, je tega v zadnjih dneh ob poročanju dogajanja na slovenski meji dokončno zapustila lažna zavest o boljši naravi nacionalne medijske hiše. V kratkem pregledu glavne dnevno-informativne oddaje, večernega TV Dnevnika, izpred tedna dni nazaj do danes se zdi, da prispevkov skorajda ni več mogoče ločiti od tistih, ki jih ponujajo komercialni mediji. V času, ko je občutno povečan prehod prebežnikov preko slovenske meje in politična oblast glavno rešitev obstoječih razmer vidi predvsem v povečevanju represivnega aparata, je odgovornost do javnega diskurza toliko večja. Poročanje in prispevki informativnega programa nacionalne televizije pa pogosto niso nič drugega kot prebliski spontane neumnosti ali produkt slepe uredniške politike, ki z domnevno uravnoteženostjo teži po večji gledanosti.

Da ponazorimo s primeri, smo zadnji torek tako lahko prisluhnili prispevku, ki je bil med drugim posvečen temu, kolikšno finančno izgubo so utrpele Slovenske železnice zaradi nedelujočega prometa, vse skupaj pa je bilo dodatno podkrepljeno z izjavo državnega sekretarja Boštjana Šefica o tem, da ukvarjanje države s prebežniki predstavljala občutno breme za državni proračun. Sredin večerni dnevnik je kakopak morala otovoriti senzacionalna novica o požaru v sprejemnem centru v Brežicah, v četrtek pa smo lahko poslušali vladno kazanje s prstom na Hrvaško, kako za begunce ne poskrbi in jih na mejo pošilja neoskrbljene in mimo dogovorjenih poti. V nedeljo so se nebuloze novinarstva nacionalne medijske hiše zgolj stopnjevale, ko je bilo ob solznem obisku zdravstvene ministrice Marije Kolar Celarc na območju Rigonc moč poslušati novinarjeve in okoliške izjave o smeteh, ki jih za sabo puščajo nemarni pribežniki.

Cvet novinarskega poročanja pa gotovo predstavlja včerajšnji prispevek o gospodarski škodi, ki jo za kraj Dobovo predstavlja pohod beguncev. Očitno lahko ob bok razmeram, v katerih se zaradi svetinje Schengena nahajajo prebežniki, povsem brez težav postavimo trpljenje vodstva dobovških toplic zaradi odpovedi rezervacij za savno ali negodovanje lokalnih vulkanizerjev zaradi padca prodaje zimskih gum. Ob vsem skupaj pa se zdi prav bizarno, da se prispevek začne s naslovno trditvijo, da je tudi medijsko poročanje odgovorno za zmanjšanje števila gostov na turističnih območjih ob meji, četudi smo pretekli dan lahko poslušali o boleznih med begunci in tveganjih za zdravstvene delavce, ki delujejo v sprejemnih centrih.

V celotni medijski sliki, ki jo servira nacionalni medij, pa vsekakor ne manjka opozoril in obveznih grafičnih ponazoritev o vedno znova bolj apokaliptičnem številu dnevnih prečkanj meje. Tem sledijo patetične montaže premraženih starcev in otrok, ki bi se lahko ob primerni glasbeni podlagi klavirja kosale s tistimi, ki jih ponuja rumeni Svet 24. Vse skupaj zaokrožujejo tople zgodbe družin, ki so bile ob pomoči slovenske policije ponovno združene, da se domnevni gledalec v teh hladnih pred večernim spancem jesenskih dneh malce ogreje.

Glede na izredno partikularno zastavljeno poročanje in ustvarjanje prispevkov se zdi, da uredništvo dnevno-informativnega programa ni zmožno ali pa ne želi oblikovati strategije poročanja o razmerah na meji oziroma je program oblikovan tako, da zaradi želje po višjem tržnem deležu gledalcev sledi domnevni politični uravnoteženosti. V teku petnajstih minut begunec postane enkrat grožnja, drugič breme, tretjič žrtev in vsak naj si vzame podobo, ki ga zadovolji. Naj bo delo dnevno-informativnega oddelka TV Slovenije rezultat individualne volje novinarjev ali pa uredniške politike navidezne uravnoteženosti, je učinek, ki ga lahko spremljamo preko zaslonov, isti. Novinarski prispevki informativnega programa so pogosto zgolj ponovitve vedno enakih obrazcev spontanega rasizma ali izjav predstavnikov državnih oblasti. Takšno naivno ponavljanje pa niti ni presenetljivo, podobno zgodbo smo namreč lahko spremljali letos poleti pri poročanju o pogajanjih o grškem dolgu.

Nereflektirano in nepoglobljeno novinarsko delo, ki se ne zaveda svojih učinkov v diskurzivnem prostoru družbe in slepo ponavlja oblastne izjave, vse skupaj pa imenuje objektivno poročanje, trenutno predstavlja eno glavnih groženj legitimacije rasističnega in z njim fašističnega načina mišljenja. Množice ljudi, ki se umikajo vojni in revščini, vrli novinarji obravnavajo kot nekaj absolutno tujega, trpečo gmoto, za katero lahko rečemo največ, da je nepotrebna, v nekaterih primerih pa celo povzroča kmetijsko škodo, za seboj pušča smeti in kvari lično podeželje. Če kaj, begunci za sabo na poti proti severu zapuščajo opustošeno medijsko krajino, ki pa je bila tako ali tako opustošena že pred njihovim prihodom.

.

Vir fotografije: žurnal24.si