Bi volili proruskega kandidata?

Bi volili proruskega kandidata?

Oddaja
10. 1. 2017 - 16.00

“V Bolgariji zmaga proruskega generala napoveduje predčasne volitve”. Naslov novice s spletnega portala Radiotelevizije Slovenija, 13. novembra 2016. Kot smo takrat poročali na Radiu Študent, omenjeni general je Rumen Radev, ki je premagal Šeško Šačevo, kandidatko vladajoče in proevropske stranke GERB. Še isti dan smo na portalu RTV SLO lahko prebrali naslov “Moldavija: Novi predsednik postal proruski socialist”. Kakor Radev, je tudi Igor Dodon na volitvah premagal proevropsko kandidatko, kot smo tudi sami poročali v dnevno-informativnih oddajah. Teden kasneje pa je vodenje estonske vlade prevzel Jüri Ratas, predsednik Estonske sredinske stranke. Zanjo je veliko tujih medijev takoj poudarilo, da je blizu ruskemu predsedniku Vladimiru Putinu in da jo voli ruska manjšina v Estoniji.

Kaj v politični sezoni 2016-17 sploh pomeni biti proruski ali proevropski? Zdi se, da so proevropski politiki preprosto  “naši” in good guys, proruski pa pač ne. Vmesni položaj, kot izgleda, ne obstaja.

Poglejmo primer omenjenih bolgarskih volitev. Rumen Radev je 53-letni general in nekdanji poveljnik bolgarskih letalskih sil. Leta 1987 je doštudiral na letalski univerzi bolgarskega vojaškega letalstva, pet let kasneje pa se je šolal na letalski bazi Maxwell v Alabami v Združenih državah Amerike, kamor se je vrnil še leta 2003 na dodatno izobraževanje. Zaenkrat se zgodba bere kot opis Zahodu prijaznega nekdanjega gruzijskega predsednika Mihaila Sakašvilija, ne pa kot opis nekega Putinovega zaveznika - kot nam sugerirajo naslovi iz medijev. Rumen Radev je tekom predsedniške kampanje izrazil nedvoumno podporo nadaljnjemu članstvu Bolgarije v Evropski uniji in zavezništvu NATO. Poudaril je, da je za slednjega letel kot vojni pilot.

Torej, kako si je neodvisni kandidat s podporo bolgarskih socialistov sploh pridobil status proruskega politika? Preprosto - pozival je k ukinitvi ekonomskih sankcij proti Ruski federaciji. Ja, proti tisti, ki je okupirala Krim in podpira ter oborožuje upornike na vzhodu Ukrajine. Proti tisti, ki širi svojo propagando, lažne novice in vpliva na tuje volitve. Takšnih v EU vendarle nočemo! Samo sekundo, dobivamo nove informacije s terena …

Hm, očitno je prišlo do nekakšnega nesporazuma. Kot kaže, se je za odpravo sankcij proti Rusiji izrekla tudi protikandidatka iz proevropske vladajoče stranke. Njen šef in zdaj že bivši premier Bojko Borisov je sicer kljub škodljivim učinkom za njegovo državo sankcije podprl, a vztrajal pri sodelovanju z Rusi. Izrazil je neodobravanje nad načrti vzpostavljanja NATO pomorske baze v sosednji Romuniji. Vsem je skupno, da ne nasprotujejo štirim tako imenovanim skupnim bazam domače in ameriške vojske na bolgarskih tleh.

Razen Rusiji nekoliko bolj naklonjene retorike tako od Radeva ni za pričakovati pomembnejših potez. Prvotno zato, ker ima bolgarski predsednik približno toliko poblastil kot naš predsednik, poleg tega pa zato, ker preprosto ni izrazito proruski. V tem primeru gre bolj za politični očitek njegovih nasprotnikov, ki so ga mediji na obeh straneh nove železne zavese z veseljem pobrali. Hladna vojna pač prinaša klike.

Proruskemu kalupu nekoliko bolj ustreza moldavski predsednik Dodon. Res je, da je v času pred volitvami izrazil željo po priključitvi Evrazijski ekonomski zvezi, kjer so članice že Armenija, Belorusija, Kazahstan, Kirgizija in Rusija, a pri tem, kakor pri vseh moldavskih notranje političnih zadevah, velja poudariti, da štiri tisoč kvadratnih kilometrov na vzhodu države obvladuje nepriznana in strani Rusije podprta Pridnjestrska republika. V kolikor si želi otoplitve odnosov znotraj svojih mednarodno priznanih meja, je bližnje sodelovanje z Rusi v vsakem primeru moldavska realnost. Dodon je sicer tudi izrazil pripravljenost k izpolnitvi reform, ki jih zahteva Bruselj, stavi pa na karto nevtralnosti.

Govoriti o estonskem premieru Ratasu kot proruskem se že samo po sebi sliši napačno. Ker pač je. Res je, da obstaja zgodovinska povezava med njegovo stranko in Putinovo Enotno Rusijo, a ta je trenutno v drugem planu. Ratas je jasno izrazil pripadnost evroatlantskim povezavam in celo podprl politiko EU do Rusije, dokler ta, citiramo: “ne začne ponovno spoštovati mednarodnega prava”. Toliko o proruskosti.

Koga lahko po takšnih ohlapnih kriterijih mediji še ožigosajo za proruskega? Iz pravoslavnih dežel zagotovo mnoge. Vučić, Gruevski, Cipras, zakaj pa ne. Slovenci si z Rusi ne delimo pravoslavne vere, si pa zato slovanskost. Bi lahko sestavili zgodbo za prihajajoče slovenske predsedniške volitve, kjer bi bil Borut Pahor proruski kandidat, kandidat pomladne opozicije pa proevropski?

Naslovi na spletnih portalih bi z veseljem pograbili zgodbo in pisali o Borutu Pahorju iz Nove Gorice, naselja zgrajenega po drugi svetovni vojni v komunistični Jugoslaviji. Pahor se je že pri petnajstih vključil v vodstvo novogoriške Zveze socialistične mladine Slovenije, po končanju študija pa se je včlanil v Zvezo komunistov Slovenije.

V prejšnjem mandatu in v času sankcij ter vojne v Ukrajini je 53-letni predsednik na državnem obisku sprejel Vladimirja Putina. Poudaril je prijateljske odnose med državama in njima osebno. Ti sežejo še v čas, ko sta bila oba premierja in sta sklenila dogovor o poteku plinovoda Južni tok, ki je medtem na žalost obeh propadel. Sodeč po odzivu je Putin močno priljubljen tudi med slovenskim prebivalstvom. Slednje se je v nedavni raziskavi uvrstilo v sam svetovni vrh po neodobravanju ameriške zunanje politike, kar je po ocenah strokovnjakov voda na mlin proruskemu kandidatu.

Borut Pahor, ali Barbika, kot ga zaradi njegovega mladostnega videza imenujejo sodržavljani, je med obiskom v Ljubljani skupaj s Putinom odkril spomenik ruskim in sovjetskim vojakom, padlim na slovenskem ozemlju v obeh svetovnih vojnah. Ruski minister za zveze in množične informacije Nikolaj Nikiforov je poudaril, da gre verjetno za edini tak spomenik, postavljen v času po padcu Sovjetske zveze. To ga še posebej veseli, sploh pa v času, ko drugod prihaja do skrunitev podobnih obeležij.

Ponovni kandidat za vodenje te dvomilijonske bivše jugoslovanske republike je srečanje zaokrožil z mislijo, da Slovenija potrebuje prijatelje, in da jih potrebuje čim več. Analitiki menijo, da je s tem poskusil poslati sporočilo izključevalni politiki Bruslja do Moskve.

Tako bi časopisi od New Yorka, Londona do Moskve pisali: “Še pet let za proruskega Pahorja”. Informacije o njegovi dejanski proevropski zavezanosti, srečanjem z ukrajinskim kolegom, obsojanje aneksije Krima in na sploh ceremonialnosti položaja predsednika Republike Slovenije bi dobili le vztrajnejši bralci, ki bi bili pripravljeni prebrati več kot samo naslov in podnaslov. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

hehe, najs komentar. bravo

:))

Pisful solušn!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness