Pred dobrim tednom se je odvil prvi redni kongres stranke Levica. Dvorana Kina Šiška je bila za to priložnost opravljena v odtenkih rdeče, kongres pa je otvorila Internacionala. Stranka, ki jo je tednik Mladina označil za realno edino, ki v slovenskem prostoru predstavlja alternativo, kot glavni slogan svoje politične dejavnosti zahteva: “Blaginja za vse, ne le za peščico!”

Gre torej očitno za nadaljevanje kampanje z enakim imenom, ki jo je Levica sprožila v februarju in je zajemala sveženj zakonskih predlogov, ki naj bi zagotovili ‘blaginjo za vse’. Predlogi v okviru kampanje zajemajo med drugim dvig minimalne plače, omejitev plačnih razmerij v javni upravi ter v občinskih in državnih podjetjih na 1:5, obvezno delitev dobičkov podjetij med zaposlene, bolniške za samozaposlene in podobno. Med predlogi verjetno najbolj bije v oči obvezna delitev dobičkov podjetij med zaposlene. Predlog zakona predvideva, da bi podjetja z več kot 20 zaposlenimi, ki bi izplačilu lastnikom namenila več kot 15 odstotkov dobička, morala 40 odstotkov tega deleža razdeliti tudi med delavce. V zameno za to bi bili po enem letu oproščeni plačevanja 70 odstotkov davkov na dohodek, po treh letih pa 100 odstotkov.

Da gre za nič kaj prodelavski ukrep, je jasno skoraj takoj: delež profita, ki bi se sicer stekal v državni proračun, bi pristal v rokah delavcev določenega podjetja. Ti bi bili zato, kot se nadaljuje argumentacija Levice, citiramo, “bolj motivirani za delo in bolj pripadni podjetju”. Predlog, ki spodbuja samoizkoriščanje delavcev in njihovo poistovetenje s konkurenčno tekmo med podjetji, je gotovo nenavaden za samodeklarirane socialiste, pa čeprav so jim ljubši puloverji in superge od Chejeve čepice.

Če bi Levici na besedo verjeli, da je socialistična v pomenu, ki ga ponavadi pripisujemo tej besedi, ne bi bil nič manj osupljiv njen sklep ob predstavitvi predloga, citiramo: “Delitev dobička in sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetij sta zato temeljni kamen preobrazbe v pravičnejšo družbo, kjer bosta kapital in gospodarska rast služila vsem, in ne le peščici.” Da je kapital nekaj, kar ‘služi vsem’, je izjava, ki bi jo lahko pripisali le nekomu, ki nima osnovnega znanja marksistične teorije in ki zato ne vidi razredne ločnice, ki se vzpostavi med produkcijskim procesom z ustvarjanjem in prilaščanjem presežne vrednosti, ne glede na siceršnji življenjski standard, obširnost socialne države ali delavskih pravic. Udeležba delavcev pri dobičku izkoriščanja in razredne delitve pač ne ukinja ali manjša, še posebej, če je povezana s hkratno oproščenostjo od davkov na dohodek. S tem se vzpostavi še navidezni antagonizem med ‘zlobno’ državo na eni strani, ki pobira trdo prigarani prihodek, in podjetjem na drugi strani, ki proizvaja in bo zdaj sadove svojega skupnega dela ‘pravično’ porazdelil. 

Z ravnokar opisanim predlogom zakona je tesno povezan še en, že starejši, in sicer predlog Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju. So- oziroma samoupravljanje delavcev, za kar se poteguje Levica, seveda tudi samega izkoriščanja nikakor ne zmanjšuje, saj so podjetja še vedno podvržena tržni logiki konkurence. Delavci-kapitalisti bi bili tako prisiljeni izkoriščati sami sebe.

Če sta to dve od verjetno pomembnejših programskih zahtev Levice, ki neposredno zadevajo delavce, pa je postalo očitno, da ti ne predstavljajo primarne baze stranke in da se ta ne ozira primarno na njihove interese. To je večkrat izpostavila tudi Levica sama, ki se je že na začetku predstavila za stranko inteligence in malomeščanov. Socializem, ki ga zagovarja, pa očitno razume predvsem v pomenu socialne države in liberalnih identitetnih politik.

Luka Mesec je v nedavnem intervjuju za Mladino sicer na vprašanje o prav tem očitku, torej očitku, da Levica morda zanemarja razredni boj, odgovoril, citiram: “Kaj pa je danes razredni boj? To je osrednji boj, ki prešije vse ostale boje v družbi. [...] Liberalci branijo pravice LGBT izolirano od drugih bojev v družbi kot pravice neke identitetne skupnosti. Socialisti pa skušamo njihov boj prešiti z drugimi boji.” Upravičeno se sicer lahko vprašamo, v katerem momentu je Levica boj LGBT postavila kako drugače kot individualno? Kako ga je prešila z razrednim bojem?

Zelo jasno je v istem intervjuju Mesec svojo identitetno in malomeščansko politiko izrazil, ko je ob navajanju Orwella izjavil: “Takratnim socialistom očita, da so izgubili polovico populacije s tem, ko so svoj nagovor osredotočili na ‘mitski lik proletarca: mišičastega, a poteptanega moža v zamaščenem pajacu.’ In molče predpostavili, da med njim in drugo mitsko figuro razrednega boja, ‘kapitalistom, zavaljenim, hudobnim človekom s cilindrom in krznenim plaščem,’ ni ničesar. Pa je bilo že takrat vmes pol Anglije, danes pa smo praktično vsi.” Torej: identiteto mišičastega delavca moramo nadomestiti s številnimi in raznolikimi identitetami ‘tistih vmes’. A ne le, da bi z osredotočanjem le na proletarca izgubili ‘vse tiste vmes’, še več, “bi to pripeljalo do socializma ali do nacionalsocializma?”, se v nadaljevanju retorično sprašuje Mesec.

Hvaljena bodi torej sprava dela in kapitala, hvaljeni bodita strpnost in identitetna raznolikost. Hvaljeni, kajti varujeta nas pred barbarstvom neoliberalizma na eni in nacionalsocializma na drugi strani!