Od lanskega oktobra ste vsi, ki svoj čas radi preživljate na Twitterju in drugih socialnih omrežjih, brez dvoma zasledili objave, ki grajajo kupovanje izdelkov velikih ameriških prehrambenih korporacij zaradi njihovih vezi z Izraelom. Medtem ko to grajo opravljajo predvsem posamezniki, tudi tisti z večjimi platformami na socialnih omrežjih, ima bojkot bolj organiziran izvor. Ta tiči v organizaciji Bojkot, odprodaja in sankcije, bolje znan kot BDS. Gre za v samoopredelitvi nenasilno gibanje pod vodstvom Palestincev, ki spodbuja bojkote in gospodarske sankcije proti genocidni entiteti Izrael. Iniciativa BDS je od začetka genocida v Gazi dobila široko podporo, okoli bojkota so se zbrali tako Palestinci kot tudi mi, zahodnjaški levičarji, ki skupaj idejno težimo k čim večji ekonomski škodi Izraelu in z Izraelom povezanim korporacijam. Skupnostno izvirajoči bojkoti so korak v pravo smer, saj izkazujejo določeno mero ljudske organiziranosti, vprašanje pa je, ali je ta dovoljšna. 

Upravičeni glavni tarči bojkota sta McDonald's in Starbucks. McDonald's se je na spektru bojkota znašel lani oktobra, ko je njegova izraelska podružnica podelila na tisoče brezplačnih obrokov izraelskim vojakom. Na Bližnjem vzhodu, kjer je registriranih vsaj pet odstotkov McDonald'sovih franšiz, je bila rast dobička od oktobra do decembra predvidena na pet odstotkov in pol, a je podjetje doseglo pičlo 0,7-odstotno rast. Globalna prodaja se je v istem obdobju povečala le za okrog tri odstotke v primerjavi s skoraj devetimi odstotki v prejšnjem četrtletju. Nemogoče je torej reči, da bojkot kot aktivistična iniciativa nima nobenega učinka. Kljub temu pa težko rečemo, da je ta materialni učinek v širšem ekonomskem kontekstu odločilen, torej rušilen. 

Čeprav bodo tarče bojkota doživele izgube, te ne bodo dovoljšne za propad celotne korporacije. Težko si je predstavljati, da je bojkot šele na poti k vrhuncu, kaj šele, da bi se zavoljo prenehanja sodelovanja z genocidno entiteto odpovedala svojemu jedru, ki pa je tržna dejavnost.

Bojkot dobrin McDonald'sa in Starbucksa se razlikuje tudi od študentskih prizadevanj za prekinitev vezi univerz z Izraelom. Ne le zato, ker študentski bojkoti pogosto temeljijo na dejstvu, da univerze akademskost zlorabljajo za tehnološki razvoj genocidne vojske Izraela. Študentski protesti predvsem niso individualistični, saj imajo jasno zastavljen cilj, to je pritisk na univerzitetno vodstvo. Čeprav gibanje za bojkot proizraelskih prehrambenih korporacij deluje kot celovita organiziranost, gibanje ne polaga odgovornosti na zatiralske vodstvene strukture. Pritisk vrši zgolj posredno, pri tem pa se nanaša izključno na iniciativo posameznika. Tako gibanje torej deluje enovito, a globinsko razdrobljeno. 

Bojkot je v tem primeru tako soroden s kvaziprogresivnimi življenjskimi slogi, kot so triftanje namesto kupovanja v H&M-u in vegetarijanstvo zavoljo dobrobiti podnebja. Gre za načela, ki se jih zahodnjaki večinoma nezavedno poslužujemo za pranje lastne krivde. V koncu koncev ni nobene materialne razlikemed tem, ali posameznik majico kupi v H&M-u ali v triftu. Obe so namreč naredile roke istega izkoriščanega delavstva. Da, bojkoti imajo v primerjavi z zgoraj naštetimi primeri določene materialne učinke, a rahel padec rasti prodaje za McDonald's, ki hrani genocidno vojsko, za korporacijo preprosto ne pomeni propada. Poleg tega pa tako delovanje vedno leži na posamezniku namesto na družbenem pritisku na elite, kar bi bilo bolj učinkovito.

Na tej točki se moralizem z moje strani lahko sliši le nekako takole: Bojkot v najboljšem primeru zdravi simptom ekonomsko bolne imperialistične družbe. Mikrodoziranje v obliki reformizma je lahko zaradi morebitnega prelaganja odgovornosti celo kontraproduktivno, naša edina rešiteljica pa je lahko zgolj revolucija. 

A prav s takim moralizmom sama udejanjam ravno tisto, kar kritiziram. Medtem ko pijem kavo v aktualnopolitični redakciji Radia Študent in pišem ta komentar, delam ravno enako kot vsi bojkoterji in vegetarijanci: perem se lastne krive vesti z besedami, a onkraj retorike ničesar ne storim. Če si sposodimo besede našega najljubšega metliškega komunista, ki je nedavno pisal o pomanjkanju batin za neonaciste: »Mi, pravi levičarji, preučujemo besedila na svojih slonokoščenih radiih, politično organiziranje pa nam pomeni koncept. Čakamo, da se bo depolitizirani delavski razred med neplačanimi družinskimi in podplačanimi službenimi obveznostmi sam vzgojil v protifašista in komunista. Ob tem bomo tu in tam poudarili, da je udariti neonacista na gobec vedno moralno. Udarili pa ga nismo še nikoli.« 

Tako kot kolega po nam znanih informacijah še ni udaril neonacista, tako kot se bojkoterji še niso organizirali v revolucionarno gibanje – tako tudi mi še nismo na gobec udarili kapitalizma in porušili njegovega najljubšega igrišča, ki pa je imperializem.