Ljubljano, mesto heroj, so znova začeli onesnaževati neonaciji. Čeprav se poskušajo v javnosti pokazati kot neki novi klinci, ki svoj prosti čas posvečajo obrambi pijanih žensk v nočni Ljubljani, pregled njihovega javnega in zasebnega komuniciranja kaj hitro razkrije, da gre za stare neonaciste. Z balaklavo zakriti obraz Slovenske obrambne straže je ponovno Andrej Okorn, ki ga kamerati ljubkovalno kličejo Beli. Beli nazivajo tudi administratorja zasebnega kanala na Telegramu, ki je za obdobje od 24. do 26. maja arhiviran na spletu. Na kanalu se neonaciji dogovarjajo o nadaljnjih akcijah in usklajujejo politično linijo.

Beli, torej Andrej Okorn, je v javnosti pred desetletjem in pol predstavljal neonacistično gibanje Tukaj je Slovenija, kasneje pa tudi rumene jopičnjake, ki so nastali v podporo zadnji vladi Janeza Janše. Prepoznamo ga po gorenjskem naglasu in značilni črni jakni znamke Alpha Industries z rdečim trakom na zadrgi žepa levega rokava. V izvlečku zasebnega neonacističnega pogovora na omrežju Telegram lahko prepoznamo tudi Urbana Purgarja, enega najnasilnejših in najbolj izpostavljenih rumenih jopičev.

Starim odkritim neonacistom bi bilo nesmotrno namenjati medijski prostor. Toda v zasebnem pogovoru na Telegramu lahko zasledimo, da so neonacisti uspeli mobilizirati več kot dvesto privržencev, med katerimi je velik del mladoletnikov. 

Trenutek ponovne mobilizacije ni naključen. Uskladili so se interesi različnih nivojev neonacističnega organiziranja v Sloveniji. Ministrstvo za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko je neonacističnemu Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot, ki mu je predsedoval Urban Purgar, aprila odvzelo status delovanja v javnem interesu na področju kulture. Možnost javnega financiranja neonacističnih operacij, ki jo je omogočil nekdanji minister Vasko Simoniti, je tako padla v vodo. Neonacisti morajo takó pridobiti nove člane. Komu bodo sicer prodali majčke z napisi defend, kdo jim bo nakazal donacije, ki jih po novem sprejemajo tudi v obliki kriptovalut? 

Poleg izgube možnosti javnega financiranja neonacizma se bližajo evropske volitve. Za evroposlanca kandidira tudi sopotnik neonacistov iz vrst Slovenske demokratske stranke Branko Grims, ki je ob pomoči strankarskih trobil vzpostavil besedišče za v nova oblačila preoblečene stare neonaciste. Grims je denimo o skovanki remigracija govoril v knjigi Zmaga dobrega.

Ljubezensko razmerje Slovenske demokratske stranke z vsakokratno neonacistično organizacijo sta na podcastu promotorja spletnih iger na srečo Pera Martića izpričala Andrej Okorn in Zala Klopčič, podpredsednica Slovenske demokratske mladine. 

Andrej Okorn o Branku Grimsu

Zala Klopčič, zahvala neonacistom

Povezavo in podporo desnega dela političnega razreda v Sloveniji novinarji dokazujemo in obsojamo vsakih nekaj let. To ni privedlo do policijskih preiskav ali kaznovanja neonacistov. Kako tudi bi, ko direktor Policijske uprave Ljubljana Tomislav Omejec v odzivu na posnetke mučenja neonacije, ki jih imenuje operativno zanimive osebe, samo svari pred posledicami, kaznivih dejanj pa še ne vidi. A že dobro vemo, da se na policijo tu ne gre zanašati. Kljub temu ne storimo nič, z besedami pokojnega Đorđa Balaševića.

Krivi smo mi!

Krivi smo mi. Samooklicani levičarji. Ni kriva stranka Levica, niso krivi liberalni mediji, ki rešitev za porast neonacizma vidijo v evropskih volitvah in pravni državi. Ko kritiziramo liberalce, poskušamo oprati lastno krivdo. Krivi smo mi, ker vemo, da individualizem ne more reševati družbenih problemov, pa vseeno nismo ponudili kolektivnih rešitev. Krivi smo mi, ki bi raje tri ure kramljali na otvoritvi razstave cesarjevih novih oblačil v središču Ljubljane, kot da bi se na gasilski veselici zavrteli ob polki. Krivi smo mi, ki bomo obsodili vsako nasilje na nogometnih tekmah in poiskali vse neonacistične simbole na tribuni, da bi lahko očrnili skupino delavcev, ker se niso podučili o pravilni liniji političnega organiziranja. 

Krivi smo mi, ki beremo in beremo in se delamo, da razumemo marksistične tekste, a ne znamo zmobilizirati deset ljudi, ki bi se neonacistom uprli na ulici. Krivi smo mi, ki splet uporabljamo za ustvarjanje nadvse duhovitih sličic za kritiko dnevne politike, ne znamo pa ga uporabiti za politično organiziranje. Krivi smo mi, ki masturbiramo ob kapitalih, manifestih in kritikah ideologij, a ne znamo protifašizma predstaviti v seksi luči, ki bi nagovorila mlade delavce.

Okornovi in Purgarjevi neonaciji, ki so se političnega organiziranja naučili na ulici, medtem vztrajno in vse uspešneje mobilizirajo delavsko mladino. Neonaciji so na tribuni. Neonaciji so na veselicah. Neonaciji so v klubih borilnih veščin. Neonaciji so na spletu. Zaenkrat jih ni veliko, a vedo, kaj delajo. Agitirajo, sprevračajo dejstva, delavske kulturne vzorce in simboliko vežejo na neonacistične ideje. Uspešno zlorabljajo stisko delavcev, ki so se znašli na socialnem robu liberalnega sistema. Ponujajo kolektivne rešitve, ki so tako enostavne, da bi jih lahko imenovali kar končne rešitve. Takšno politiko pa s slastjo kupijo apolitični Peroti Martići, ki neonacizem širijo med svoje mladoletne oboževalce. 

Pero Martić o poznavanju politike

Mi, pravi levičarji, medtem preučujemo besedila na svojih slonokoščenih radiih, politično organiziranje pa nam pomeni koncept. Čakamo, da se bo depolitizirani delavski razred med neplačanimi družinskimi in podplačanimi službenimi obveznostmi sam vzgojil v protifašista in komunista. Ob tem bomo tu in tam poudarili, da je udariti neonacista na gobec vedno moralno. Udarili pa ga nismo še nikoli.