Bojte se

Aktualno-politična novica
24. 4. 2018 - 16.00

Prejšnji teden je Severna Koreja sporočila, da bo z 21. aprilom prenehala s testiranjem jedrskega orožja. Po besedah vrhovnega vodje Kim Jong Una je država dosegla svoj cilj in razvila jedrsko orožje, zato naj nadaljnji testi ne bi bili več potrebni. Ena najbolj revnih držav na svetu se bo zato sedaj osredotočila na razvoj socialistične družbene ureditve. Novico je državljanom in širnemu svetu tradicionalno z ustreznim zanosom sporočila tudi vsem dobro znana severnokorejska voditeljica v rožnatem kimonu.

Na odločitev Severne Koreje so se nemudoma odzvali predstavniki vidnih igralcev na mednarodnem parketu. Ti so enoglasno pozdravili odločitev države in napredek pri njenem postopnem razoroževanju, a obenem svarili, da bodo potek dogodkov pozorno spremljali. Sosedi Japonska in Južna Koreja sta opozorili še, da nikjer niso bile omenjene rakete kratkega dosega, ki lahko dosežejo obe državi. Velika večina oziroma skoraj vsi odzivi so svojo pot v medije našli prek družbenega omrežja Twitter.

Ravno Twitter je bil konec prejšnjega leta prizorišče besednega spopada med Kimom in glavnim svetovnim tviterašem, ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Ta je Kima med drugim označil za “rocket mana” in se spraševal, ali nima početi nič boljšega, kot da izstreljuje rakete. Severnokorejski voditelj pri izbiri žaljivk ni zaostajal in je Trumpa označil za starega norca. V odgovor je Trump nato užaljeno zapisal, zakaj ga je Kim oklical za starega, saj ga sam nikoli ne bi označil za majhnega in debelega. Vrhunec besednega dvoboja je prišel za novo leto, ko sta tvitala, kdo ima na mizi večji gumb in ali le-ta dela.

Gledano za nazaj je bil celoten obračun precej smešen. Kim in Trump sta spominjala na otroka, ki se v peskovniku prepirata, komu je mama kupila lepšo igračo, in ki ne izključujeta možnosti, da bosta en drugemu za vrat stresla pesek. Šlo je za velike besede, ki jim razumljivo niso sledila dejanja. Jasno je, da bo besedno obračunavanje dveh predsednikov deležno pozornosti, toda mediji bi lahko o njunih tvitih poročali drugače in jih označili za to, kar dejansko so, otročji in nesramni. Temu ni bilo tako. Vsak tvit je bil v velikih svetovnih medijih pospremljen s komentarji strokovnjakov za mednarodne odnos in odnose s Severno Korejo ter s komentarji splošnih strokovnjakov za vsa področja, ki jih ne primanjkuje. Ti niso skoparili z opozorili. Tako smo lahko slišali, da je spopad možen, da sta oba človeka nepredvidljiva in zato nevarna.

Stavek, ki ga lahko vsakodnevno slišimo zvečer na eni od slovenskih televizij, in sicer, da ni vseeno, kdo kaj reče, gotovo drži. Če bi iste besede na nedeljskem pikniku med z alkoholom začinjeno debato slišali od soseda Rudija, za katerega vemo, da je nagnjen k pretiravanju, jih ne bi jemali resno. Enaka opozorila profesorja na ugledni univerzi, ki je svoje celo življenje posvetil odnosom med Severno in Južno Korejo, pa lahko vodijo v preplah. Dodatno so paniko povzročala poročila, da so nekatere države prebivalcem svetovale, kaj storiti v primeru jedrskega napada. Jedrska vojna je bila tako na vidiku in glavni sovražnik je postala Severna Koreja.

Zgodba o severnokorejskem jedrskem programu ni nova, spremenil se je le odnos do nje. Severna Koreja je tradicionalno veljala za svetovnega posebneža, ki smo se mu kot vsakemu posebnežu prizanesljivo nasmihali. V svet so tako prišli posnetki, kako otroci igrajo na harmoniko, kako ob pogledu na vrhovnega vodjo vsi prisotni začnejo jokati, šlo naj bi za solze sreče, in kako Kima obišče njegov dober prijatelj Dennis Rodman, še en posebnež. Na račun Severne Koreje sta se bolj ali manj posrečeno šalila avtorja filma Intervju, posnetih je bilo nekaj bolj ali manj poučnih dokumentarcev. Tudi razvoj jedrskega orožja nas ni pretirano skrbel, saj smo imeli pred očmi stalno prizore suhljatih inženirjev, ki ob uspešni izstrelitvi rakete veselo skakljajo in ploskajo ter pri tem delujejo skrajno nenevarno. Mediji so nam sporočali, da se iz Severne Koreje lahko norčujemo in da ne predstavlja grožnje, zato je kot take do lanskega leta in obračunavanja prek Twitterja nismo jemali.

Tako hitro, kot je Severna Koreja postala največji svetovni problem, je to prenehala biti. Po nekaj mesecih bolj ali manj umetne napetosti je Trump marca, spet prek Twitterja, sporočil veselo novico, da se bo sestal s Kimom. Svetovna javnost si je tako lahko oddahnila, saj sovražnika ni bilo več, ponovno smo postali varni, vojne ne bo.

Razvoj Severne Koreje od vaškega posebneža do največjega sovražnika nam zato mora dati misliti. Ali nekaj predstavlja grožnjo abstraktnim tvorbam, kot sta svetovni mir in mednarodna skupnost, torej očitno ni absolutno dejstvo, ampak zgolj odločitev. Da je glavna grožnja vsem nam postala majhna revna država v Aziji z nekaj jedrskimi konicami, ki morda niti ne obstajajo, je naravnost absurdno. Vendar se je vsaj nekaj mesecev zdelo resnično. Celo najbolj racionalni med nami smo se spraševali, ali vseeno ne obstaja možnost, da nekje na drugem koncu sveta nekdo pritisne na zloglasni gumb.

Strah predstavlja eno od pomembnejših orodij za zagotavljanje poslušnosti javnosti. Poleg tega obstoj zunanjega sovražnika vodi v tesnejšo povezavo v skupnosti. Konkretno je Severna Koreja zlasti za ZDA predstavljala sovražnika, ki je bil ustvarjen ravno zato, da je bil nato lahko premagan. Zaradi potrebe po ustvarjanju napetosti in ustrahovanju javnosti je bilo serviranje nove grožnje le vprašanje časa.

Ni nam bilo treba čakati dolgo. Le nekaj dni po Trumpovem tvitu o napovedanem srečanju s severnokorejsko delegacijo je namreč prišlo do napada z živčnim plinom v Salisburyju. V prvi plan je tako spet prišel vedno uporabni nasprotnik zahodnih demokracij: Rusija. Kot na ukaz smo skupinsko pozabili na zgodbo z jedrsko vojno in na vsakodnevni bazi, skoraj v živo, začeli slediti diplomatski vojni. Tudi ta je kmalu potihnila, zato se postavlja vprašanje: koga se bomo bali v prihodnje? Dobre možnosti imajo zaradi toplih spomladanskih dni migranti, o katerih že lahko beremo, da množično prečkajo Kolpo, in pred katerimi Ministrstvo za notranje zadeve že svari.

Seveda pa tudi Severna Koreja še ni povsem odpisana. Jedrski program je sicer ustavljen, vendar, kot pravijo strokovnjaki, ne smemo pozabiti na obstoječe jedrsko orožje. Se slišimo znova ob naslednji vojni!

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness