V nedeljo so hrvaški volivci ob 55-odstotni udeležbi petletni predsedniški mandat zaupali Zoranu Milanoviću, kandidatu opozicijske Socialdemokratske partije, krajše SDP. S Pantovčaka se tako po enem mandatu poslavlja Kolinda Grabar-Kitarović, katere predsednikovanje bo večinoma zživelo v spominu kot YouTube kompilacija neposrečenih izjav in zdrsov. Grabar-Kitarović tako ni bila toliko žrtev nepopularne vlade, katere zaveznica je, pač pa je samo tako slaba kandidatka kot je ona lahko izgubila v duelu z Milanovićem. Kandidatka vladajoče Hrvaške demokratske skupnosti, bolje poznane pod kratico HDZ, je še pred nekaj meseci bila glavna kandidatka za osvojitev drugega zaporednega mandata. V vmesnem času je njena podpora krepko padla, v zadnjem tednu pa si je dokončno uničila možnosti za zmago s skrajno neprepričljivimi nastopi na televizijskih soočenjih, na katerih se je mnogo bolje odrezal Zoran Milanović, ki se tako po petih letih vrača na državniško funkcijo. Med letoma 2011 in 2016 je opravljal funkcijo premiera. 

Prav Milanovićeva vlada je bila tista, ki je v določeni meri odnesla nekdanjega predsednika Iva Josipovića, nato pa še istega leta klonila sama. Milanović je na začetku desetletja zasedel stolček predsednika vlade kot vodja tako imenovane Kukuriku koalicije, ki so jo tvorili socialdemokrati, liberalna narodna stranka, stranka upokojencev in Istrski demokratski zbor. Eni progresivnejših koalicij v sicer konzervativni Hrvaški je nasproti stal znatno oslabljeni HDZ, ki je manj poslancev osvojil le še leta 2000 po smrti predsednika Franja Tuđmana. Leta 2011, tako kot na prelomu tisočletja, je bil HDZ ujet v frakcijske boje po odhodu nekdanjega premiera Ive Sanaderja, ki se je znašel v številnih korupcijskih preiskavah, te pa so resno grozile tudi političnemu preživetju stranke. Štiri leta pozneje je bilo vse po starem in HDZ je bil spet na vrhu.

Politiki Zorana Milanovića in SDP-ja bi se le stežka opisali kot levičarski. Resnična vrednost njegove zmage, v boju za ta sicer bolj kot ne simboličen položaj, je v tem, da zagotavlja, da Hrvaška ne bo stopila po poteh Madžarske ali Poljske, saj bo lahko s Pantovčaka vsaj vršil določen pritisk nad delom HDZ-ja, ki mu je s svojim neuspešnim premierskim mandatom omogočil vrnitev na čelo države. Vendarle, ne glede na zmago nominalno levega kandidata, bo dolgoročnejša zapuščina teh volitev premik hrvaškega političnega parketa na desno. Rezultati drugega kroga so tako v kontekstu parlamentarnih volitev, ki se imajo zgoditi konec leta, manj pomembni. Poglejmo izide prve runde.

V vakuumu, ko ni bil v neposredni tekmi s Kolindo Grabar-Kitarović, je Zoran Milanović prejel nekaj manj kot tretjino vseh glasov, s slabimi 27 odstotki mu je sledila aktualna predsednica, preko 24 odstotkov pa je prejel neodvisni kandidat Miroslav Škoro. 

Škoro je širši javnosti do pred kratkim bil poznan predvsem kot pevec, a tokratna kandidatura ni njegova prva ekskurzija v politične vode. V sredini devetdesetih je Škoro deloval kot generalni konzul na Madžarskem, med letoma 2007 in 2008 pa je tudi sedel v saborju, in sicer kot poslanec HDZ-ja. Politiko je zapustil razočaran nad odnosom medijev, ki jih je obtožil, da vse politike prikazujejo kot slabe in korumpirane. Za tokratno predsedniško kampanjo je lahko računal na prijaznejše poročanje, predvsem na skrajnem desnem medijskem polu, ki se je dodobra konsolidiral v minulem desetletju.

Miroslav Škoro je svojo kampanjo zagnal z videom na Facebooku, v katerem je obljubil, da se bo v primeru zmage lotil kar ustavnih sprememb, s čimer bo predsedniškemu položaju povrnil izgubljeno moč. Moč, ki jo je rabil in večkrat zlorabil prvi predsednik Republike Hrvaške, Franjo Tuđman. Ta je dvajset let po smrti v javnem diskurzu povsem revitaliziran kot najboljši državnik v neodvisni Hrvaški in nikakor ne predsednik, ki se je podpisal pod divjo privatizacijo in medetnično vojno na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini v devetdesetih. 

Škoro tako zagovarja vrnitev na pota Tuđmanova, s katerih naj bi skrenil aktualni HDZ. Moderni HDZ pod vodstvom premiera Andreja Plenkovića je v očeh Škora in njegovih podpornikov preveč centrističen, preveč proevropski, preveč mehak. V skrajno desni kritiki Plenkovića se tako le redko postavlja pod lupo obupno ekonomsko stanje v državi in masovna emigracija, ki sledi iz tega. Namesto tega obuja duha Tuđmana in domovinske vojne ter se sklicuje na tako imenovano suverenistično politiko, ki je v osnovi klerofašistična, ksenofobna in protievropska. Za to opcijo je volila skoraj četrtina ljudi, ki so se udeležili prvega kroga.

Tretjeuvrščeni v prvem krogu po razglasitvi rezultatov svojih volivcev ni pozval k temu, da podprejo Grabar-Kitarović in s tem storil uslugo Milanoviću, ki se je v krajih, kjer je slavil Škoro, procentualno odrezal mnogo bolje, kot je bilo pričakovati. Največ neveljavnih glasovnic - teh pa je bilo kar štiri odstotke - je bilo oddanih ravno v »Škorovi« Slavoniji, kjer je ta prepričljivo slavil v prvem krogu. 

Pripravljenost Škora in njegovih volivcev, da odrečejo podporo HDZ-ju, kaže na globlji spor na hrvaški desnici. Ta proces sam po sebi ne predstavlja nič novega v tridesetletni zgodovini HDZ-ja. Sposobnost koeksistence vseh odtenkov desnice je zapisan v samem DNK-ju HDZ-ja. Ta je bil vedno nekje na spektru med odkritim neoustaštvom in demokrščanstvom po nemškem vzoru. Kljub številnim poskusom vzpostavitve resne konkurence HDZ-ju, so ti projekti v preteklosti sčasoma vedno spodleteli; tako v primeru vseh različic ekstremno desne Hrvaške stranke prava kot v primeru regionalistične Hrvaške demokratske zveze Slavonije in Baranje pod vodstvom vojnega zločinca Branimirja Glavaša. Podobno usodo je doživela sredinska stranka MOST, ki je razpadla tako rekoč prvi dan po razglasitvi izidov na splošnih volitvah 2015.

V trobilih skrajne desnice na Hrvaškem je prav HDZ redno predstavljen kot tista sila establišmenta, proti kateri se je treba boriti. HDZ je tako le druga stran istega kovanca kot SDP, ki pa so tako ali tako udbaši, komunisti in jugofili. Kako uspešno bo Škoro vcepil to sporočilo volivcem, bo odločilo, ali bo njegova zelo verjetna parlamentarna kampanja uspešna v razcepljanju desnice ali pa bo to le še en neuspeli projekt, ki ga bo HDZ nevtraliziral. Da bi Škoro res lahko konkuriral HDZ-ju, bi moral nasloviti tudi geografsko zamejenost svoje kampanje, saj se je izkazalo, da je njegov glas prepričljivo predrl samo do Slavoncev, Dalmacija, Lika in večno zvesta Hercegovina pa so ostale utrdbe HDZ-ja. Ena stvar je vsekakor jasna: Andrej Plenković bo v letu 2020 pogosteje pogledoval prek svojega desnega kot prek levega ramena. Tako zunaj stranke kot znotraj nje.