Prejšnji teden je novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump prejel klic tajvanske predsednice Tsai Ing-wen. Osnovni namen pogovora naj bi bila zgolj čestitka ob Trumpovi izvolitvi in nekaj medlega političnega čveka v smislu tesnih političnih, gospodarskih in obrambnih vezi med državama. Zgolj 10-minutni telefonski pogovor je sprožil reakcijo kitajskega zunanjega ministrstva, ki je Združene države Amerike pozvalo k spoštovanju politike ene Kitajske in k zavrnitvi obiska Tsai Ing-weg v Združenih državah.

Le malo po tem, ko je ameriški podpredsednik Mike Pence poskušal opravičiti predsedniški pogovor, češ da je šlo le za vljudnostni klic in da pogovor s tajvansko predsednico ne predstavlja signala za spremembo odnosa med ZDA in Kitajsko, je Trump posegel po svojem predvolilnem orožju. Tako je v svojem tvitu zastavil vprašanje, ali je Kitajska Združene države povprašala o tem, ali je v redu, da je devalvirala svojo valuto, visoko obdavčila ameriške produkte in na sredini Južnokitajskega morja zgradila vojaško oporišče. “I don’t think so,” zaključi Trump. Podobno zgodbo pa je v nedeljo ponovil v intervjuju s Fox News, s čimer je potrdil, da je bil omenjen telefonski pogovor le uvertura v nadaljnjo zbadanje Kitajske.

Dogodek lahko interpretiramo na več različnih načinov. Prvič, lahko predpostavimo, da Trumpova zunanja politika temelji na improvizaciji in da mu manjkajo osnovni podatki o ustaljenih praksah vodenja ameriške zunanje politike. Drugič, provociranje Kitajske lahko razumemo kot eno izmed zadnjih priložnosti dvigovanja “ratinga”, preden Trump ob zaprisegi čez mesec dni dokončno zasede funkcijo. In tretjič, Trumpova provokacija je morda namerna. Lahko jo razumemo kot del večjega političnega načrta s katero že nakazuje na poskus prevetritve dosedanjih razmerij političnih moči dveh najmočnejših gospodarskih sil na svetu.

Nedvomno je Trump dregnil v ahilovo peto politike ene Kitajske, saj otok s 23 milijonskim prebivalstvom za Kitajsko predstavlja eno najbolj perečih političnih vprašanj. Čemu je Trumpova poteza prejela takšno ogorčenje s strani Kitajske, pa vsekakor ni mogoče razumeti brez krajšega vpogleda v pretekle odnose treh vpletenih držav.

Obstoj neodvisnega Tajvana, ki leži le 160 kilometrov vzhodno od kitajske obale, za kitajsko vlado ostaja spomin na nedokončano državljansko vojno. Je simbol neuspeha razširitve oblasti v vse regije, nad katerimi si Kitajska lasti ozemeljske pravice.

Zgodovino otoka zaznamujejo številne zamenjave oblasti. Ob Čang Kaj-Šekovi razglasitvi Tajpeja kot začasne prestolnice Republike Kitajske, so Zdužene države vzpostavile jasno politiko nevmešavanja v kitajsko državljansko vojno. Kasneje, med korejsko vojno, so ZDA politiko obrnile in Tajvan pred komunističnim napadom obranile tudi vojaško.

Tako se je v kontekstu hladne vojne razvilo intezivnejše sodelovanje med ZDA in Tajvanom. Leta 1979 pa so Združene države vzpostavile tesnejše stike z Ljudsko republiko Kitajsko. Dogodku sta sledila tudi premik ameriškega veleposlaništva iz Tajpeja v Peking in prekinitev ameriških stikov s Tajvanom na najvišji ravni. Stari odnosi so bili tako zgolj potisnjeni v ozadje, a ne v smislu intenzivnosti, temveč odkritega političnega sodelovanja in uradne potrditve tajvanske države.

Ne glede na to, da Trumpov klic predstavlja prvi medpredsedniški pogovor med Tajvanom in Združenimi državami od leta 1979, še zdaleč ne gre za prvo vzpostavitev stika in sodelovanja med državama. V prvi vrsti moramo predpostaviti, da je v preteklosti tajvanski predsednik že uradno stopil na ameriška tla. To se je zgodilo leta 1995, ko je v Združene države priletel takratni tajvanski predsednik Lee Teng-hui. Obisk je sprožil veliko krizo med Ljudsko republiko Kitajsko in Tajvanom, ki jo je nato umirila šele intervencija ameriškega ladjevja v tajvanski ožini.  

Kar zadeva ameriško-tajvansko sodelovanje, so Združene države samo v prejšnjem letu s Tajvanom opravile za slabih 87 milijard ameriških dolarjev poslov. Med drugim je bilo le v lanskem letu pod predsednikovanjem Baracka Obame Tajvanu prodanega za 1,5 milijarde dolarjev orožja.

Tako lahko več kot upravičeno predpostavimo, da gre v tem odnosu za primer ameriške dvolične diplomacije, ki je tako rekoč ustvarila Tajvan, nadalje pa veliko prispevala k vzdrževanju statusa quo te otoške države. Tajvan lahko tako razumemo kot varnostni ventil ameriško-kitajskih odnosov, preko katerega lahko Združene države izvajajo določen pritisk nad Kitajsko.

V preteklosti se je že večkrat izkazalo, da lahko Združene države posredno ali neposredno vplivajo na kitajski cilj priključitve Tajvana. Uspešna miroljubna priključitev bi nedvomno močno dvignila politični vpliv Kitajske. A predvsem miroljubna priključitev, saj možnost vojaškega posega poleg uničenja blaginje Tajvana ogroža tudi kitajske mednarodne odnose. Vsekakor pa možnosti vojaškega posega Kitajska še zdaleč ni izključila, kar je razvidno iz neprestanega razvijanja njene ofenzivne strategije na Tajvan.

Potrebno pa je poudariti, da ne gre za izoliran primer. Neodvisnost Tajvana je sicer več kot očitno v neskladju s kitajskimi političnimi interesi. Težava je med drugim tudi v vzoru, ki ga ta daje preostalim predelom Kitajske, kjer obstajajo očitne težnje po večji avtonomiji. Zadnji odmevni primer prizadevanj za večjo avtonomijo je nedavni škandal z odstavitvijo dveh poslancev v Hong Kongu, ki slednjega nista želela priznati za del Kitajske. To je sprožilo množične protikitajske proteste.

Trump je s svojo potezo tako le glasno predpostavil nekaj, kar je že dolgo očitno. In sicer to, da Združene države že več desetletij igrajo močno vlogo pri vzdrževanju neodvisnega Tajvana in to, da lahko s tem posredno vplivajo na politiko ene Kitajske. Slednja pa je tudi karta, s katero Trump poskuša Kitajsko spodbuditi k sprejemu določenih sprememb v trgovini in zunanji politiki.