Na začetku meseca so voditelji evropskih držav zmagoslavno odobrili Malteško deklaracijo, po kateri bo EU Libiji namenila 200 milijonov evrov pomoči, da bi migrante na tako imenovani centralni sredozemski poti zaustavila še pred evropsko mejo. Dan prej je podoben sporazum z Libijo podpisala tudi Italija, s poudarkom na prenosu reševalnih akcij v Sredozemlju pod nadzor libijske obalne straže.

Oba sporazuma sta bila podpisana s Fayezom al-Sarrajem, premierjem Vlade narodne enotnosti, ki je nastala pred dobrim letom kot rezultat maroškega mirovnega dogovora med akterji libijske državljanske vojne in s podporo Varnostnega sveta Združenih narodov. Že nekaj dni po naznanitvi evropske pomoči se je libijska obalna straža pohvalila, da je zgolj v enem tednu v Sredozemlju prestregla več kot tisoč migrantov in pregnala oborožene tihotapce. Evropski voditelji pa so eden za drugim pozornost usmerjali stran od opozoril nevladnih organizacij, da Libija množično krši tako človekove kot begunske pravice. Naš premier Miro Cerar si je celo izmislil novo, jadransko migrantsko pot, kar je moral kasneje preklicati.

Vsi pa so se tolažili z navedbo, da bo zapora centralne sredozemske migrantske poti vsaj rešila življenja migrantov po brutalnem lanskem letu, kjer je v morju pred očmi Evrope in novinarskih kamer utonilo več kot 4500 ljudi. To je bilo za Evropo, ki se kljub vsemu rada hvali s humanostjo in spoštovanjem človekovih pravic, nekoliko preveč, predvsem pa preblizu. Zato je EU ob sklepanju migrantskih sporazumov in ponujanju evropskega denarja pred dejstvom, da v Libiji pravzaprav nima verodostojnega sopodpisnika, zamižala na obe očesi.

Fayez al-Sarraj je papirnati premier prav tako papirnate vlade, katere vpliv je omejen na del Tripolija, kjer je nastanjena. Resnična moč v Libiji je porazdeljena med različne akterje državljanske vojne in njim pridružene skupine. Vzhod države zaseda vojska maršala Khalife Haftarja s sedežem v obalnem Tobruku, kjer se nahaja tudi parlament, izvoljen na slabo obiskanih in nenadzorovanih volitvah leta 2014. Zahod države, kjer se nahaja Tripoli, obvladuje Generalni nacionalni kongres. Sestavljajo ga poslanci prejšnjega parlamenta s pretečenim mandatom in islamistična milica Libijska zarja. Mejo s Tunizijo in tihotapske poti skozi puščavo obvladuje Tuareška milica, po celi Libiji pa se nahajajo enklave starih libijskih islamistov, pripadnikov ISIS-a in različnih domačih klanov.

Mednarodni interesi so porazdeljeni na vse strani, vsaka tuja država pa si prizadeva zagotoviti dostop do nahajališč in rafinerij surove nafte. Maršala Haftarja podpira Rusija, Generalni nacionalni kongres ima zaveznika v Turčiji in Katarju. Francoske in britanske vojaške sile uradno priznavajo zahodno podprto Vlado narodne enotnosti, neuradno pa sodelujejo z vojsko maršala Haftarja.

Ekonomija v Libiji se zaradi državljanske vojne in posledic francosko-britanskega Natovega bombardiranja leta 2011 nahaja na mrtvi točki. Libijski dinar ima nizko vrednost, cveti črni trg drage menjave valut, vlada pa je zaradi proračunske luknje prenehala izvajati socialne in zdravstvene programe iz časa Gadafija, kar je prebivalstvo močno udarilo.

Kljub temu se iz Libije dnevno načrpa in izvozi več kot 700 tisoč sodčkov nafte. Večino te nafte brez dovoljenja državne naftne korporacije in brez plačila davkov libijski tihotapci prodajo evropskim mafijskim združbam na Malti, v Italiji in v Grčiji. Seveda v dogovoru s stranjo, ki obvladuje posamezne rafinerije nafte. Tihotapski posel najbolj cveti v pristaniščih Zuwara in Sabratha pri Tripoliju na skrajnem severozahodu države, kjer pri tihotapljenju sodeluje tudi libijska obalna straža. In seveda ni naključje, da sta ti dve mesti tudi izhodišče centralne sredozemske migrantske poti.

To pa je poleg tihotapljenja nafte drugi posel, ki akterjem državljanske vojne in navadnim prebivalcem zagotavlja svež dotok denarja. Cena za tvegano puščavsko pot do Libije in čez Sredozemlje ponavadi dosega nekaj tisoč evrov na migranta. Lani jih je centralno sredozemsko pot prečkalo okoli 180 tisoč. Migranti, ki prihajajo večinoma iz Eritreje, Južnega Sudana, Somalije in držav Zahodne Afrike, v obalnih mestih Libije ostajajo več tednov ali celo mesecev. Medtem pa po poročanjih nevladnih organizacij tihotapcem služijo kot neplačana delovna sila. Podobna usoda čaka migrante, ki jih prestreže libijska obalna straža v Sredozemlju. Priprti so v centrih za pridržanje, ki ne dosegajo osnovnih standardov. Pogoste so ugrabitve, spolno nasilje in izsiljevanje denarja.

Vlade evropskih držav se rade sklicujejo na to, da večina migrantov centralne sredozemske poti ni upravičena do mednarodne zaščite, ker naj bi bili zgolj ekonomski migranti. A že zgolj površno poznavanje afriških držav, iz katerih prihajajo migranti v Libijo, to tezo ovrže. Eritreja je diktatura, v Somaliji in Južnem Sudanu divja državljanska vojna, v Zahodni Afriki se vršijo številne kršitve človekovih pravic. Obrat EU v neselektivno odganjanje migrantov od svojih meja je skrajno sporen trend, ki se je začel s turškim sporazumom in se nadaljeval v Libiji. Obakrat je prišlo s strani EU do zavestnega ignoriranja dejstva, da od svojih meja odvrača v glavnem obupane ljudi, ki bežijo pred vojno in nedemokratičnimi režimi.

Če je EU pri turškem sporazumu še nekako uspelo obdržati fasado, da migrante prepušča nominalno demokratični državi, se ta iluzija povsem sesuje v prah pri Libiji. Odločitev EU, da bo centralno sredozemsko pot mašila z 200 milijoni evrov in praznimi obljubami o pomoči papirnati vladi, je hkrati etično kruta in geopolitično nesmiselna.

Zanašanje na Turčijo je oslabilo pogajalska izhodišča EU in pospešilo Erdoganovo razgrajevanje turških demokratičnih institucij, od parlamenta do medijev. Sporazum z Libijo lokalnih jezičkov na tehtnici ne bo premaknil niti za milimeter, je pa v svet poslal nedvomno sporočilo, da je Evropi vseeno. In da je v zameno za čiste sredozemske obale pripravljena zamižati tudi pri tistih, ki so postali plačani čuvaji evropskih meja.

EU se iz snovanja nove svetovne begunske politike umika. V bistvu ne zmore določiti niti enotne begunske politike doma. Svoje kršenje človekovih pravic pa poceni prodaja revnejšim državam.

Komentirala je Neja.