Depolicizacija politike
»Policija ni organ, ki bi izvrševal vladno politiko. To je organ, ki izvršuje zakon,« je z levega liberalnega brega zaklical Rajko Pirnat s pravne fakultete v Ljubljani ob odstopu ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar zaradi pritiskov predsednika vlade Roberta Goloba na kadrovanje med policisti.
Primož Cirman z levega brega liberalizma za provladni portal Necenzurirano ob objavi poročila notranje preiskave delovanja policistov ob antijanšističnih in anticepilskih protestih odgovarja: »Naenkrat je ‘čiščenje’ zapuščine dueta Hojs-Olaj v policiji revanšizem. Ekipa ministrice za boj proti vladi odkrito mobilizira civilno družbo. /…/ Pozor: isti ljudje, ki so še pred dnevi govorili o nujnem ‘čiščenju’ Janševih kadrov na RTV Slovenija, pri policiji govorijo o ‘nevarnih vzorcih prejšnje avtoritarne oblasti’. Isti ljudje, ki bi iz zgradbe nacionalke najraje odnesli Uroša Urbanijo, bi šli kolesarit za ožje sodelavce Antona Olaja.«
Medtem ko se liberalci, veliki zmagovalci aprilskih volitev, dogovarjajo, ali depolitizacija prinaša razjanševanje policije ali pomeni odmik vladne in parlamentarne politike od vodenja policije, se vprašajmo, kaj v bistvu pomeni bistroumni nesmisel, ki mu rečejo depolitizacija policije.
Tudi če etimološko vez med policijo in politiko pustimo ob strani, ne moremo malodušni mimo dejstva, da policija opravlja čisto vse naloge državnega načrtovanja in urejanja družbenega življenja, krajše politike, povezane z nasiljem nad državljani. Policija je torej, tudi če ji rečemo milica, žandarmerija, orožništvo ali plemstvo, ključno orodje vsake politike. Oblast se sicer vzdržuje prek različnih državnih aparatov, a vsi ideološki aparati niso vredni počenega groša brez represivnega organa, kot je policija. Na to nas opozarja tudi položaj policije, ki je organ v sestavi ministrstva za notranje zadeve, ministrstva, ki se s čim drugim kot policiziranjem sploh ne ukvarja.
Če vseeno poskusimo odigrati scenarij depolitizacije policije, to verjetno predpostavlja vzpostavitev avtonomnosti policije, torej njeno osvobojenost od zahtev, nadzora in ugodnosti, ki jih predstavlja država. Tako pa dobimo paravojaško organizacijo, ki ji poleg omogočanja oborožitve družba in država predajata mandat za nasilje nad državljani in varovanje zasebne lastnine.
Ali z besedami nekdanjega generalnega direktorja policije med ministrovanjem Aleša Hojsa in izvrstnega izmikača obtožbam o vlogi na čelu policije Antona Olaja, ki smo ga slišali že v prejšnji izjavi:
Kot kaže, je kljub močnemu vplivu Aleša Hojsa v času Antona Olaja policija vseeno postala država v državi, kot razkriva tale frojdovski zdrs.
V tem namišljenem trenutku avtonomnosti policija sicer deluje na osnovi prostovoljstva svojih članov in brez državnega financiranja – saj je vendar avtonomna, brez državnega nadzora ni niti državnega denarja. Na žalost državljanov bi takšno prostovoljstvo privabilo kvečjemu navdušence nad orožjem, nasiljem in črkobralstvom. Precej strupena mešanica prostovoljcev. Prav bi bilo torej, da policiste vsaj kdo plača, če si ne želimo izživljanja nad ljudmi iz gole romantične vznesenosti. A kdo naj plača, če je policija depolitizirana? Kapital, seveda, kdo pa. Naj se znajdejo v realnem sektorju, na trgu, v gospodarstvu, pa bodo videli, koliko žuljev pridobimo državljani, da napolnimo njihove lakomne želodce!
Pa jo imamo, zasebno policijo – mogoče bi v tem hipotetičnem trenutku na trgu agencij z dovoljeno uporabo nasilja tudi predsednik vlade Robert Golob za svoje varovanje najel zasebno financirano policijo. Privatizacija seveda ne prinese nujno tudi boljših kadrov, ki niso sadisti ali črkobralci. A vsaj ne bodo maltretirali državljanov iz dolgočasja, temveč bodo postopali glede na tržne kazalnike. Norma mora biti dosežena! Medtem ko smo pred hipotetično depolitizacijo velikokrat špekulirali o zahtevani normi napisanih glob za posamezno policijsko patruljo, je v času depolitizirane, to je privatizirane policije število izdanih in pobranih kazni osnovni poslovni model. Če pa slučajno dejstva kažejo, da državljan ni zagrešil ničesar kaznivega, toliko slabše za dejstva. Da bi si pred oči naslikali posledice privatizacije policije, nam ni treba preveč fantazirati – dovolj je, da oko vržemo prek luže, kjer je v Združenih državah Amerike od osemdesetih let prejšnjega stoletja dovoljeno ustanavljati zasebne zapore. Jasno, po štirih desetletjih je zasebnih zaporov več kot javnih, svojo malho pa brez zadržkov polnijo z zapiranjem pripadnikov družbenega obrobja in socialno najbolj ogroženih ljudi – seveda gre v večini za temnopolte in priseljence.
Vizija depolitizacije policije, na presenečenje vseh zbranih pred radijskimi sprejemniki, ni obrodila sadov prijetnejše družbe in blagostanja. Kaže torej, da bi bilo dobro spregovoriti, nasprotno, o repolitizaciji policije. To seveda ne pomeni večje moči političnih strank, predsednika vlade ali ministra za notranje zadeve, kot si predstavlja Anton Olaj.
Politika je veliko širša od parlamentariziranja, zakonodajalstva, izvrševanja zakonodaje in nadzora nad zakonodajo. Repolitizacija prej pomeni popolno spremembo policije iz organa, namenjenega zaščiti zasebne lastnine in preostalih postulatov nacionalne države, v organ za obrambo in razvoj interesov delavstva. Dokler svinja sanja kukuruz, pa na koncu zaželimo našim možem postave prijeten in nadvse dobrovoljen svetovni dan sovraštva policije z zvočno voščilnico.
Vir fotografije: Heather McQuaid, wikimedia commons
Dodaj komentar
Komentiraj