˝Kdo se boji modrega možaaaa? Nihčeee! Kaj pa če pride? Pa zbežimooooooo!˝ 

S pomočjo otroške igre so nas vzgojitelji in vzgojiteljice že v vrtcu navajali na represivni element delovanja skrbnikov notranjega miru in reda v državi – policije. A kasnejša indoktrinacija v pravičnost, neizbežnost in nezmotljivost enega in edinega pravega svetovnega sistema – kapitalizma – skozi šolski sistem in splošno družbeno dogajanje nam je v času odraščanja zameglila pravo podobo junakov v modrih uniformah. Rezultat indoktrinacije se najbolje kaže ob vsakokratnih posredovanjih policije na protestih, ko ne moremo razumeti, da policija, ki je poosebljena različica državnega monopola nad nasiljem, ne ščiti svojih državljanov. Še več, policija posreduje proti državljanom, da bi zaščitila interese nečesa ali nekoga drugega. 

Ščitite lopove!

Raja, kot so nekdaj radi poimenovali družbeno skupino državljanov slehernikov, menda pričakuje, da bodo policaji pred nepravilnostmi kapitalizma zaščitili njih in ne obratno, saj policijo financira davkoplačevalski denar. To se zdi smiselno do trenutka, ko se posvetimo nastanku in zgodovinskemu razvoju represivnega organa države, ki mu danes pravimo policija. 

Največja varnostna sila za zagotavljanje pravnega reda države, kot rada policija definira samo sebe, je bila na območju današnje Republike Slovenije vzpostavljena pred 170-imi leti v času cesarja Franca Jožefa v takratnem Avstrijskem cesarstvu. In glej ga zlomka, v opisu njenega delovanja zaščita davkoplačevalcev ali državljanov ni omenjena niti z besedo. Orožniki, prva policijska oblika na naših tleh, so bili ustanovljeni, da bi krotili razjarjene množice, ki so vzniknile v evropski pomladi narodov. To lahko razberemo tudi iz orožniške zaprisege: ˝Prisegam, da bom kot cesarsko kraljevi orožnik službo javne varnosti, reda in miru po navodilih in predpisih posebej postavljene naloge vestno izpolnjeval, pri čemer bom imel pred očmi zmeraj koristi službe, njegovega visočanstva in države, zakone kot tudi meni dane ukaze za to pristojnih oblastev!˝

Ne zadržujmo se predolgo v predkapitalistični zgodovini slovenskega naselitvenega prostora, saj se vloga policije v letih med obema svetovnima vojnama ni kaj prida preoblikovala. Dikcija se je med drugo svetovno vojno in po njej sicer spremenila, saj je milica zvestobo prisegala pridobitvam narodnoosvobodilnega boja ter bratstvu in enotnosti med narodi Jugoslavije. Tudi ta zvestoba je hitro potonila v pozabo, ko so nastopile slavne in prevečkrat opevane demokratične spremembe v družbi ob osamosvojitvi Slovenije. Miličniki so v novi državi 2. februarja leta 1992 postali policisti. Zvestobo pridobitvam NOB ter bratstvu in edinstvu na papirju so zamenjali za visokoleteči koncept človekovih pravic. Citiramo: ˝Slovesno prisegam, da bom pri izvajanju nalog vestno, odgovorno, humano in zakonito izpolnjeval svoje naloge ter spoštoval človekove pravice in temeljne svoboščine.˝

Seveda se ne moremo pretvarjati, da lepotna operacija besedila zaprisege ali definicije policijske postrojbe pomeni tudi spremembo usmeritve delovanja. Nenazadnje slovenska policija vestno krši človekove pravice s pushbacki prosilcev za mednarodno zaščito nazaj preko schengenske meje. V vseh obdobjih policija deluje v obrambo sistema pred interesi državljanov in nikoli obratno. Namen policije je namreč po trenutni definiciji tudi ohranjanje pravnega reda države. Pravni red v Republiki Sloveniji pa je postavljen tako, da ščiti predvsem zasebno lastnino. 

In vendar se nam vsakič znova zdi, da nas je policija, denimo z uporabo prekomerne sile na protestih ali z ignoriranjem zločinov kapitala nad državljani – davkolačevalci, izdala. Delni razlog za razočaranje nad policijskimi praksami tiči v zgodovinsko-politični realnosti. Ministrstvo za notranje zadeve je v tranzicijskem času praviloma pripadalo kadrom propadle stranke LDS, ki se je deklarativno borila za interese tako imenovanega srednjega razreda ali male buržoazije. Naše malomeščanstvo policijo zato dojema kot zaščitnico svoje zasebne lastnine po dveh logičnih poteh – v okviru ohranjanja pravnega reda in v okviru strankarske realpolitike. Razočaranje, ki ga zasebni lastniki občutijo ob domnevni ˝izdaji˝ policije, se rado prelije na preostalo skupnost. Predvsem takrat, ko so ogrožene pravice zasebne lastnine in se boj za njene pravice prikrade med protestniške slogane, če že malomeščani slučajno ne prevzamejo protestniške pobude.

Policijski državni organi torej nikoli niso bili namenjeni zaščiti interesov davkoplačevalcev – če se izognemo uporabi koncepta delavskega razreda, da nas bodo razumeli tudi liberalci, ki besedo državljan razumejo le v okviru plačevanja davkov. Policaj si bo prizadeval za zaščito interesov državljanov le v izjemnih zgodovinskih trenutkih, ko se interesi delavstva uskladijo z interesi vladajočega sistema – denimo v osvobodilnih vojnah ali naravnih nesrečah, ko je hkrati ogrožen obstoj delavskega razreda in gospodarskega sistema. Otroci hodite v šolo, da vam ne bo treba postati policaj!