Lagali bi, če bi na vprašanje, kako ste preživeli vikend, odgovorili z “dobro”. Morda bi bilo primerneje, če bi rekli “ena štiri, tko kot zmeri” in ob tem zamolčali nelagodje ob spoznanju, da boste učinke regeneracije občutili šele proti koncu tedna, ko se bo vse začelo znova.

Neskončno ponavljajoč se cikel delovnega tedna, ki mu obvezno sledi sproščanje ob najrazličnejših učinkovinah in paberkovánje o razburljivih preteklih dogodivščinah, izkušenosti z njimi in našimi tovariši_cami, bi lahko preprosto opisali z verzom pesmi Rane skupine Smrt boga in otrok: “Uniči svojo mladost”.

Ujeti v zanko prekariziranih produkcijskih in družbenih odnosov vzpostavljamo prekarne partnerske odnose, prekarno se posvečamo svojemu zdravju, prekarno fukamo in se drogiramo. Vse več mladih se sooča z duševnimi težavami in medikalizacijo le-teh. Ne pretiravamo, če rečemo, da je mladost v poznem kapitalizmu zelo podobna bolezenskemu stanju. Ta patologizacija onemogoča kakršnokoli možnost politizacije. Naše osebno je razumljeno kot rezultat naših individualnih odločitev in našega individualnega nevrološkega ali družinskega ozadja. Kakršnakoli vzporednica z družbeno-sistemsko vzročnostjo lastne prekarnosti postaja irelevantna.

Del uspeha neoliberalizma je tolmačenje kapitalizma kot "povsem ekonomskega", kot da "propad duševnega zdravja", rutinski razpad kolektivnega v individualno in trajnih reguliranih zaposlitev v prekarne nimajo ničesar skupnega s kapitalističnim "ustvarjalnim uničenjem". Prekarnost in duševno zdravje sta globoko povezana. Oba sta paradigmatski primer kapitalističnega realizma. Kapitalistični realizem vztraja pri zdravljenju duševnih bolezni z medikamenti, naše težave pa tolmači kot naravno dejstvo. Podobno prekarna delovna razmerja pripisuje fragmentiranosti trga dela, odgovornost za vzpostavitev trajnejšega delovnega razmerja pa prestavlja na posameznike in posameznice. Težave z duševnim zdravjem prinašajo velike prihodke farmacevtski industriji, fragmentirana delovna sila pa trgu omogoča nadaljnje izkoriščanje. Bolniki z duševnimi motnjami plačujemo zdravila sistemu, ki je vzrok za bolezni same. Še raje pa posežemo po drogah, ki nas delajo zadovoljne in srečne. Pa nas res?

Uradna medicina pri bolnikih z depresijo prepoznava anhedonijo, nezmožnost občutenja zadovoljstva, sreče in veselja; bolniki se počutijo čustveno prazne, ob veselih dogodkih se niso sposobni veseliti. Za prej omenjene iskalce sreče in zadovoljstva bi bil veliko primernejši izraz, ki ga Mark Fischer v svoji knjigi Capitalist realism: Is there no alternative imenuje depresivna hedonija. Stanje, ki ga opisuje, ne konstituira nezmožnost uživanja, temveč nezmožnost početja česarkoli drugega kot lovljenja užitka. Stalni občutek, da nam nekaj manjka, je vzpostavljen brez razumevanja, da to skrivnostno, manjkajoče zadovoljstvo lahko dosežemo samo onkraj načela užitka. Vsi si namreč želimo, da bi nam bilo v življenju karseda udobno in fino in vsi si želimo, da bi to trajalo, da bi užitek postal stabilen in konstanten. Seveda pa ne moremo ves čas čutiti ugodja - če bi ga lahko, potem tega pojma pravzaprav sploh ne bi poznali.

Naša nejasna strukturna pozicija, razpeta med umirajočim reguliranim in poblaznelim nereguliranim svetom, nas spreminja v potrošnike storitev, ki v nas vzbujajo občutke sreče in zadovoljstva. Navidezni občutek svobode v prekarnosti nas dela depresivne in proti temu se borimo z nenehnim, maničnim lovom na užitek in ugodje, saj v možnost spreminjanja in nastajanja novega ne verjamemo več.

Za nami je obdobje uporov proti vse večjemu poblagovljenju naše eksistence in našega znanja, ki so se odvijali na Univerzi in ulicah prestolnice, pa se vseeno zdi, da smo kljub vsem idejno zastavljenim alternativam neoliberalizmu še vedno na istem mestu. Potencie, različni principi in mehanizmi rekonstrukcije ali poustvarjanja skupnosti, kot jih v svoji istoimenski knjigi poimenuje Marta Gregorčič in ki smo jih mnogi med nami skupaj ustvarjali, ostajajo zapisani in zabeleženi na papirju in drugih medijih. Učinki bojev za samoodločanje in avtonomnost, krepitev moči za politično, gospodarsko, družbeno in kulturno samoupravljanje skupnosti pa večinoma nostalgični spomini.

Da bi potencie lahko vzdrževale boj, morajo ustvarjati svoje lastno pribežališče, svojo lastno heterotopijo, nekakšno razsežnost ali pa popoln prostor, prav toliko natančen, urejen in prepusten, kolikor je brez reda in zaprt prostor sodobnih družb. Kajti potencie množično rastejo v razmerah perifernosti in prav zaradi omejenosti ter povezanosti s teritorialnim in političnim ne morejo in nočejo biti izvzete iz neoliberalizma. Nimajo nikakršne možnosti pobega ali opazovanja smrtonosnih procesov globalnega plenjenja le od zunaj. Pri njih je teorija namreč del prakse življenja in ne videnje ali opazovanje življenja, saj se je socializacijski korpus oziroma habitus stoletja vpisoval skozi negotovost upiranj, skozi improviziranje bojev za življenje in možnost delovanja, obstajanja, ustvarjanja.

Morda pa je razlog depresivne hedonije, ki nam onemogoča potencio delovanja, obstajanja in ustvarjanja, v lenobi. Vsaka praksa, s katero se prvič srečamo, in vsako učenje nove veščine sta zahtevna, preden postaneta prijetna. Na vsaki točki bi bilo veliko lažje pasivno sprejeti hedonično-konzervativni konsenz, ki ga Homer Simpson izpove z besedami "if something is too hard to do, then it's not worth doing". Pa vendar lahko lenobo razumemo kot orodje, s katerim lahko posameznik šele karkoli občuti.

Pri petkovih in sobotnih druženjih “ena tri, brez skrbi” torej ne gre za mazohizem, ob katerem bi doživljali užitek ob zavedanju lastnega vsakodnevnega trpljenja in bolečine v nezmožnosti realizacije potencij. Trpljenje v mazohizmu ni uničevalno in zatiralsko, temveč osvobajujoče.  

Depresivna hedonija tudi ni ritual kaznovanja, apatija ali cinizem. Depresivna hedonija je refleksivna impotenca. Nezmožnost refleksije lastne ujetosti, o kateri poslušamo tudi v pesmih Smrt boga in otrok. Vedo, da je njihova generacija v pizdi, vendar vedo tudi, da glede tega ne morejo storiti dosti. To zavedanje, ta refleksivnost ni le pasivno opazovanje že obstoječega stanja, ampak samoizpolnitvena prerokba. Kaj namreč ustreza oblasti bolj kot v okove lastne nezmožnosti ujeti posamezniki in posameznice?