Vojaška zavezništva, naj se vam zdijo še tako obskurna in zastarela, so igrala in še igrajo pomembno vlogo v mednarodni politiki. Zgodovina je pokazala, da države, ki sklepajo dobro načrtovana zavezništva, ponavadi pridobijo veliko moč v globalni politiki. Z dogovori in zavezništvi s svojimi kolonijami in nekaterimi staroselskimi plemeni je Velika Britanija uspela slabo stoletje nadzirati okrog četrtino svetovnega ozemlja. ZDA so po zmagi v drugi svetovni vojni in sklepanju paktov z državami vseh kontinentov zgradile trenutno največje vojaško zavezništvo Nato in si priborile mesto najvplivnejše države v drugi polovici 20. stoletja.

Poznamo tudi primere držav, ki so s prekomernim samooboroževanjem in šibkimi zavezništvi pregorele v tekmi za globalno dominanco. Najbolj šolski primer je seveda nacistična Nemčija, ki je ob koncu druge svetovne vojne v srditem boju proti praktično celemu svetu ostala sama. Vojaški pakt, o katerem bo govora v nadaljevanju, je Aukus, v zadnjem tednu ena odmevnejših tematik v mednarodni politiki. Aukus je trilateralni varnostni pakt med državami, ki tudi sestavljajo njegovo poimenovanje. A za Avstralijo, UK za Združeno kraljestvo in US za Združene države Amerike.

V okviru Aukusa so se Združeno kraljestvo in ZDA zavezali k pomoči Avstraliji pri gradnji in razvoju podmornic na jedrski pogon, kar v praksi pomeni večjo prisotnost Natovih sil v indo-pacifiški regiji v naslednjih desetletjih. Ker se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, oziroma, kot bi bilo bolje reči v tem primeru, ker se noben sladoled ne použije tako hladen kot v zamrzovalniku, ima tudi Aukusova situacija še druge vidike, ki pogrevajo mednarodna politična tla. Prav zato se postavlja vprašanje, kako bo ta sporazum vplival na globalne odnose. Skoraj zagotovo bodo posledice Aukusa najbolj vplivale na odnos Avstralije s Francijo in Kitajsko. Gremo po vrsti.

Preden so voditelji treh podpisnic Aukusa zadnjo sredo javnost obvestili o njegovi veljavnosti, je bila Avstralija sredi sodelovanja s francoskim proizvajalcem vojaških podmornic, imenovanim Naval Group, ki je za avstralsko vojsko razvijal novo generacijo podmornic. Vse od leta 2009 v Avstraliji namreč poteka debata o krpanju šibkih točk v Avstralski kraljevi mornarici. Rešitev, ki jo je takratni laburistični premier Kevin Rudd predstavil na papirju, je bila izdelava dvanajstih superiornih podmornic razreda Attack, ki bi nadomestile dotrajane podmornice razreda Collins. Odgovor na vprašanje izpeljave tako obsežnega vložka v vojaško industrijo so avstralske vlade iskale sedem let. Leta 2016 je premier Malcolm Turnbull podpisal 55 milijard evrov vredno pogodbo s prej omenjenim francoskim Naval Groupom, ki je do podpisa Aukusa, sicer s številnimi zamudami, razvijal 12 najnaprednejših vojaških podmornic.

Bolj ali manj znano dejstvo o Avstraliji je, da imajo do jedrske energije zelo neodobravajoč odnos. Presenetljiv postane, ko mu dodamo podatek, da je Avstralija tretji največji proizvajalec urana za Kazahstanom in Kanado. V Avstraliji se je v 70-ih letih prejšnjega stoletja razvilo protinuklearno gibanje, ki s svojim delovanjem še vedno preprečuje izgradnjo prve jedrske elektrarne v Avstraliji. Denuklearizacija je bila tudi prva točka na agendi avstralske vlade ob podpisu pogodbe z Naval Groupom, ki je za moderno avstralsko podmorniško floto razvijal konvencionalni dizelski pogon. Naval Group je sicer gradil podmornice po modelu francoskih podmornic razreda Barracuda, ki vključuje jedrski reaktor, a so ga za avstralsko vojsko nadomestili z dizlom. Ob podpisu Aukusa in posledični prekinitvi sodelovanja z Naval Groupom je francosko vlado poleg ustavitve večdesetmilijardnega projekta zmotilo tudi to, da je Avstralija spremenila mnenje o pogonu svojih novih podmornic. Ta bo po smernicah Aukusa namreč jedrski, izdelovali pa ga bosta lastnici trenutno najnaprednejših jedrskih podmornic, ZDA in Združeno kraljestvo.

Drugi odnos, na katerega bo novopodpisani vojaški sporazum močno vplival, je odnos med Avstralijo in Kitajsko. O moderni dobi gospodarskih in diplomatskih vezi med državama govorimo od leta 1972, ko so bile slednje vzpostavljene prvič po komunističnem prevzemu oblasti v Pekingu. V naslednjih štirih desetletjih sta državi ena drugi postali pomemben izvozni trg. Avstralija je na Kitajsko izvažala večinoma rudnine in kmetijske surovine, Kitajska pa je na avstralski trg prinesla cenovno dostopne dobrine vseh vrst, od računalnikov do oblek in igrač. Kronanje dobrih gospodarskih odnosov med državama je prišlo pred šestimi leti s podpisom Kitajsko-avstralskega sporazuma o prostem trgovanju.

Vezi so se kmalu ohladile zaradi dvomov o nedolžnosti Kitajske pri razvoju tehnologije 5G. Avstralija se je pridružila skupini predvsem zahodnih držav, ki so trdile, da obstaja velika verjetnost, da je kitajska vlada v komponente omrežne tehnologije 5G dala vgraditi sisteme za vohunjenje. Prav tako so avstralsko vlado skrbeli kitajski zakoni za spletno varnost, po katerih morajo posamezniki in podjetja predati podatke, ki jih zberejo na svojih omrežjih, ko to vlada v Pekingu od njih zahteva. V februarju 2018 je vlada v Canberri zato uvedla ukrepe, ki tujim kupcem kmetijske infrastrukture in elektronskih komponent otežujejo investicije.

V času koronakrize se je poglobila tudi politična kriza med državama. V lanskem maju se je avstralsko vodstvo zavzelo za neodvisno preiskavo vzrokov za izbruh virusa na kitajskih tleh. V naslednjem letu so sledile avstralske sankcije proti Kitajski, ki so posledica tako hladnih kitajsko-ameriških odnosov kot tudi avstralskega nasprotovanja kitajski zunanji politiki v Hong Kongu in Tajvanu. Prav slednje je tudi eden od razlogov za pospešitev avstralskega razvoja modernih nuklearnih podmornic. Kitajska v zadnjih nekaj letih namreč veliko vlaga v razširitev svoje mornarice in posledično svojega vpliva na Južnokitajskem morju. Avstralija kot največja zahodna sila v Južnem Pacifiku se počuti nekoliko ogroženo.

Kaj imata od pakta ostali podpisnici? ZDA bodo po smernicah Aukusa lahko povečale svojo vojaško prisotnost v Avstraliji in posledično v Južnem Pacifiku. Pakt prav tako predvideva izboljšanje kibernetskih zmožnosti in razvoj na področju umetne inteligence vseh treh zaveznic. S tem ZDA želijo zavirati kitajski načrt prevzema vodilne vloge na področju umetne inteligence do leta 2030. Združeno kraljestvo pa se po brexitu navaja na življenje zunaj Unije, zato išče druge gospodarske partnerje in poslovne priložnosti. Seveda pa je vedno lepo pokazati svojim vrstnikom, da si sposoben izdelati boljše podmornice kot oni.

Podpis Aukusa je še zelo svež in države se nanj šele začenjajo odzivati. Resnični pomen zavezništva bo znan v bližnji do zmerno daljši prihodnosti. Iz preteklosti je jasno, da se na dolgi rok oboroževalne tekme ne obrestujejo nobeni strani. Kitajska si z gradnjo jedrske mornarice in agresivno politiko v Južnokitajskem morju ne bo ustvarila mnogo prijateljstev, Avstralija pa z gradnjo podmornic in s suspendiranjem pogodb s partnerji iz EU-ja situacije ne umirja in ohlaja odnose z Evropsko unijo.