Za pretekli četrtek je Organizacija združenih narodov predvidela začetek jemenskih mirovnih poganjanj v Ženevi, na katerem bi nasprotne si strani stopile za skupno pogajalsko mizo. Poskus mednarodne institucije, da umiri vojne razmere v Jemnu in omeji obseg humanitarne katastrofe, je doživel hladen tuš, potem ko še nekaj dni pred izvedbo konference ni bilo znano, kdo izmed predstavnikov jemenskih političnih skupin se bo pogajanj sploh udeležil. Aktualni predsednik Abd Rabbuh Mansur Hadi, ki je pred vojno vihro prebegnil v Savdsko Arabijo, je namreč prisotnost svoje delegacije zavrnil ne glede na dejstvo, da je hutijska stran načrtovana ženevska pogajanja pozdravila.

Hadijeva garnitura je namreč svojo udeležbo pogojila z izpolnitvijo zahtev, ki zadevajo popoln sestop Hutijev z oblasti in zapustitev vseh zasedenih območij, kar pa je za slednje nesprejemljivo. Takšna enostranska postavitev zahtev seveda ni bila izpolnjena in posledično so bila mirovna pogajanja Združenih narodov prestavljena na trenutno še neznan datum. Z vidika pogajalskih izhodišč pa začetek pogajanj v sedanjem stanju, ko Hutiji širijo nadzor nad vse večjim deležem ozemlja države, Hadiju vsekakor ne bil po godu.

Neuspeli poskus pogajanj v Ženevi je razkril popolno izgubo simbolne avtoritete Organizacije združenih narodov kot mednarodnega arbitra v reševanju regijskih vojnih konfliktov. Predsedniku Hadiju namreč mnogo bolj kot besede Združenih narodov koristi politična in vojaška podpora savdske monarhije, ki vodi koalicijo arabskih držav v letalskem obstreljevanju hutijskih vojakov. Letalski napadi na jemensko ozemlje so se pričeli konec marca z operacijo »Odločilni vihar«, po štiritedenskem bombardiranju je sledila nova z imenom »Povrnitev upanja«, ki je navkljub milozvočnemu imenu nad jemenska mesta prinesla le nove bombe.

V času napadov je prav Savdska Arabija vzporedno organizirala večdnevno mirovno konferenco v prestolnici Riad. Čeprav so bile vse politične skupine povabljene na pogajanja, so bila le-ta zakoličena z že vnaprej jasnimi smernicami. Pogoj udeležbe je bilo namreč priznanje Hadija in njegove vlade kot edinih legitimnih predstavnikov jemenske države. Dodatno legitimnost pa je savdski angažma črpal iz sklepov aprilske resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov, ki je zahteval umik hutijskih sil. Mirovna konferenca pričakovano ni izpolnila svojega namena, glede na videno pa vzpostavitev dogovora o končanju spopadov ob takšnem enostranskem omizju niti ni bila načrtovana.

Končanje vojnih razmer v Jemnu več kot očitno ni nekaj, k čemur bi stremela vrhovna oblast Savdske Arabije. V času dnevnih letalskih obstreljevanj jemenskih mest je sredi aprila z mesta posebnega poslanca Združenih narodov v Jemnu odstopil Jamal Benomar. Ta je štiri leta sodeloval v tranzicijskem procesu države in prav tako vodil pomembno pogajalsko vlogo v poskusih za mirno razrešitev jemenskega konflikta. Njegov odstop je sledil kmalu po začetku letalske operacije koalicije arabskih držav, v izjavah za medije pa je dal jasno vedeti, da so bili v pogovorih s Hutiji tik pred sklenitvijo dogovora o končanju spopadov in vzpostavitvijo pogojev za začetek pogajanj.

Hutijska stran je bila namreč pripravljena predati državo in odložiti orožje v zameno za zagotovitev določenega deleža v ponovni formaciji nove oblasti, ki prvotno ni izključevala pobegle Hadijeve vlade. Letalski napadi arabske koalicije na čelu s Savdsko Arabijo so vojno stanje zaostrili, odziv Hutijev na zunanjo agresijo pa je bila okrepitev vojaške ofenzive proti jugu, kjer trenutno potekajo spopadi s podporniki Hadija.

Letalska ofenziva je stanje v Jemnu nepreklicno obrnila v smer stopnjevanja vojnega stanja. Hutijski državni udar, ki ne bi bil mogoč brez tihe finančne in vojaške pomoči Irana, je Savdska Arabija spremenila v novo vojno žarišče, ki ne bo ugasnilo še desetletje. V času, ko se približuje podpis sporazuma o iranskem jedrskem programu, ki bi lahko do določene mere konsolidiral odnose z Iranom, je Savdska Arabija jemensko situacijo izrabila za radikalizacijo razmer, da dodatno okrepi svoj politični vpliv v regiji. Hadi je raje kot na mednarodno arbitražo svojo vrnitev na oblast stavil na savdsko politično in predvsem vojaško podporo, ki pa ni brez svoje cene.

Mednarodna skupnost je v zadnjem tednu ponovno poskušala vzpostaviti svojo prisotnost v regiji z delegacijo Združenih narodov v Sani in ameriško delegacijo v prestolnici Muškat v Omanu, ki je glede razmer v Jemnu zavzel nevtralno stališče. Slednje srečanje nosi še posebno vrednost, saj naj bi po besedah iranskega zunanjega ministra Mohamada Javada Zarifa  hutijska in ameriška stran spregovorili o možnostih končanja spopadov, humanitarne pomoči in vzpostavitve političnega dialoga med vojskujočimi se stranmi. V kolikšni meri bo mednarodna skupnost lahko še zavrla stopnjevanje vojne v Jemnu, pa bo bolj znano v prihodnjih dneh.