Domoljubno-ksenofobno zavezništvo

Politično in medijsko kolesje se po zaključenih poletnih počitnicah ogreva, preden bo začelo ponovno mleti ter javnosti servirati različna vprašanja. V jesenskih mesecih bo ena izmed najbolj žgočih tem obravnava begunske tragedije tisočih ljudi, ki si z begom iz nič več obstoječih bližnjevzhodnih in afriških držav skušajo rešiti življenja. A tragične usode beguncev postajajo pripravna iztočnica za prebujanje ksenofobije, islamofobije ter nacionalističnih čustev naše javnosti, česar se vse bolj zaveda in tudi izkorišča večina političnih akterjev. Kovnico poceni političnega kapitala pomaga poganjati tudi nereflektirano, večkrat načrtno zavajajoče poročanje o razseljenih ljudeh.

Poročanje o beguncih zahteva bolj poglobljeno in reflektirano poznavanje dogajanja po svetu izpred zadnjih nekaj let, tudi desetletij. Da na RTV Slovenija na poročanje o begunski problematiki niso bili in še vedno niso najbolje pripravljeni, je odveč posebej poudarjati. Ob izbruhu nemirov pretekli teden na zaprti grško-makedonski meji, je televizijski oddelek kot dopisnika denimo uporabil kar novinarja Radia Študent, Arneja Zupančiča. Nič boljši niso komercialni mediji, ki se pri svojem delu ozirajo bolj na ratinge, kot na korektno predstavitev dejanske situacije. Pogled na njihova poročila razkrije tragikomično zmes različnih spektrov poročanja, namenjenih predvsem povečevanju gledanosti; po eni strani v poročilih z begunci navidezno sočustvujejo, a sočasno dosledno sledijo glavnim političnim  mantram, da predstavljajo hud integracijski in varnostni problem.

Sledi še zadnja kategorija - satelitski mediji nekaterih političnih strank. Poročanje slednjih je omejeno na povzemanje ter potenciranje strankarskih stališč pod krinko člankov ter komentarjev, njihov cilj pa je zgolj in izključno legitimiranje mnogokrat povsem nedopustnih sovražnih političnih sporočil ter gesel. Izpostavimo zgolj revijo Reporter, ki je v zadnjih tednih vse bolj intenzivno poročala o tematikah povezanih z begunci. Poročanje je bilo kajpak omejeno na označevanje prišlekov kot kriminalcev, krivovercev ter poudarjanju varnostnih tveganj, ki jih za našo domovino predstavljajo begunci.

Površno ter spolitizirano poročanje o nesrečnih usodah ljudi je dalo  pričakovane rezultate. Desni pol je uspel s  svojo vztrajno in agresivno nacionalistično retoriko v iskalcih azila najti grešnega kozla. Njihova igra se je izkazala za silen uspeh, saj so domala vsi mediji poleg izpostavljanja humanitarnega vidika izdano poročali o varnostnih in integracijskih grožnjah, ki jih predstavljajo begunci.

Sledil je pričakovan, zaenkat zgolj besedni, pogrom javnosti nad morebitnimi prišleki. Omenimo nekaj bolj razvpitih primerov zadnjih dni; Lejla Irgl, sestra SDS-ove predsednice komisije Državnega zbora za človekove pravice, peticije in enake možnosti Eve Irgl, bi denimo od beguncev zahtevala krstne liste, kolumnist tednika Demokracija in nekdanji novinar Radia Ognjišče, Sebastjan Erlah, bi begunce pričakal kar z naboji in vojsko, visokošolski profesor na med prvo Janševo vlado ustanovljeni Fakulteti za državne in evropske študije, Damir Črnčec, pa v priseljevanju vidi prikrit načrt islamizacije judovsko-krščanske civilizacije.

Pri obsodbi tovrstnih stalič so se zaenkrat v molk zavile vse politične skupine, tudi tiste, ki so pregovorno obsojale tovrstna stališča. Z razliko od političnih strank je del zainteresirane javnosti že opozoril na zaskrbljujoč pojav sovražnega govora. Na vse bolj sporna poročila ter komentarje o beguncih je konec preteklega tedna denimo opozorilo Društvo novinarjev Slovenije. Društvo je vse vpletene strani pozvalo k strpni in enakovredni obravnavi vseh ljudi, ne glede na njihovo državljanstvo ali veroizpoved. A njihov poziv se je tu zaključil, saj društvo ni želelo poimensko izpostavljati kršiteljev.

S podobnimi nameni sta se nedavno oglasila tudi varuh človekovih pravic in celo Rimokratoliška cerkev, a sta oba, tako kot Društvo novinarjev Slovenije, zgolj opozorila na nedopustnost sovražnega govora. Pozabili so na naslednji korak povezave posameznih primerov sovražnega govora v širšo politično omrežje. S tem so vsi zamudili izvrstno priložnost sočasne obsodbe sovražnega govora, javnega izpostavljanja posameznih primerov ter dokazovanja očitne povezave celotnih uredniških politik nekaterih medijev s stališči političnih strank.

Tragične zgodbe ljudi, ki bežijo iz od vojn opustošenih predelov sveta, predstavljajo izvrstno priložnost za kovanje poceni političnega kapitala. Nekatere politične stranke so to že ugotovile in svoja stališča primerno zaostrila z namenom spodbujanja nacionalističnih čustev ter ksenofobije, kar se bo do naslednjih volitev prelevilo v politično podporo. Mediji so jih pri tem s svojo nereflektiranostjo, rokohitrsko naivnostjo, senzacionalizmom ter v nekaterih primerih tudi zavestnim naklepom pri tem tiho podprli. Tovrsten splet okoliščin je sila priročen za nadaljnje zaostrovanje najbolj skrajnih političnih stališč, kar ni zgolj nevarno za tiste, ki bežijo iz opustošenih predelov sveta v Evropo, pač pa tudi za ljudi, ki zaenkrat živijo v relativni varnosti stare celine.