Selam alejkum, cenjeno poslušalstvo. Zdi se, kot da gre za nek nogometni duel, v katerem lahko izberemo stran in obesimo zastavo izbranega ljudstva na vlado. V naslednjih minutah bomo zato pojasnili nekaj očitno pozabljenih, a jasnih dejstev, zaradi katerih nisi antisemitističen, če rečeš, da je Izrael ekspanzionistični agresor, ki ne bi smel obstajati in ne bi obstajal, če ne bi imel pomembnih agresorskih prijateljev, ki mu pomagajo pri oboroževanju in posledično zatiranju obstoja enega celotnega naroda. Poročanje o situaciji v Gazi je sedaj preplavljeno z globalnim strahom pred antisemitizmom. Mediji tako večinoma “obsojajo obe strani” ali samo “skrajneže”, ki so izključno na palestinski strani. V tem komentarju bomo zato ponovili zgodovino, za katero smo menili, da je jasna, a, glej ga zlomka, zastava na vladi. 

Prvič, ne smemo poudarjati “verskih aspektov” tega “konflikta”. Tukaj lahko najdemo izključno versko motivirano podporo agresorju. Tako je na primer z Dodikovo projekcijo izraelske zastave na palači Republike Srbske v Banjaluki. Ta poteza pa se mu je sicer izjalovila, saj se je v odgovoru na Twitterju Netanjahu zahvaljeval Bosni in Hercegovini, torej državi, ki se jo Dodik trudi razbiti. Verske aspekte poleg ekonomskih lahko najdemo še v indijski podpori Izraelu. Ampak ne, situacija, v kateri so Palestinci v Gazi, ni povezana z “nezmožnostjo verskega sobivanja”. Palestina je bila sicer pred obdobjem po drugi svetovni vojni večinsko muslimanska, a je bil Jeruzalem, mesto, sveto vsem trem monoteističnim religijam, dokaj sorazmerno porazdeljen med temi verskimi skupnostmi. Na drugi strani pa se je v visoko civilizirani Evropi v 19. stoletju, ko so muslimani in Judje v Jeruzalemu sobivali, evropsko sovraštvo do Judov kazalo recimo v aferi Dreyfus. Takrat je Francija judovskega častnika obtožila izdajstva z izmišljenimi dokazi, kar se je nadaljevalo s protesti, na katerih se je skandiralo “smrt Judom”. To je bila ista Francija, ki je pred nekaj dnevi prepovedala protiizraelski protest zaradi ‘antisemitizma’. Strah pred obsodbo ‘antisemitizma’ je tudi razlog, da je nemški Deutsche Welle izbrisal intervju s palestinskim novinarjem, ki je povedal, da Palestina plačuje za zločine Nemčije proti Judom v Evropi. Zdi se, da je antisemitizem zadnje čase povsod – kjerkoli je izrečena kritika okupatorskega Izraela.

Drugič, ne gre za “kompleksen konflikt”, kot ga mnogi predstavljajo v uvodnih delih svojih skromno podkovanih novinarskih prispevkov. Zadeva je precej jasna. Srhljiva že, kompleksna ne. Leta 1947 je bilo izgnanih milijon Palestincev in je sedaj sedem od deset Palestincev beguncev. Pa tudi dejstev, o katerih govorimo, ne črpajo iz preteklosti 3000 let, kot to počno Izraelci, ko opravičujejo svoj obstoj na palestinskem območju, saj je tako imenovani Izrael verjetno mlajši od vaših starih staršev.

Torej, da ponovimo, Angleži začnejo ponujati Palestino, kot da je ta njihova, konec 19. stoletja – obljubijo jo tako Arabcem kot Judom, ker potrebujejo zaveznike. Po prvi svetovni vojni dobijo mandat nad Palestino, kot se to spodobi za izkušenega kolonizatorja, in po drugi svetovni vojni tja naselijo 320.000 judovskih beguncev. Potem ugotovijo, da se jim ne da več ukvarjati s celotno situacijo, in zadevo posredujejo na novonastalo Organizacijo združenih narodov. Ta izglasuje dve državi: palestinsko in judovsko. Ker se to seveda ne zdi sprejemljivo arabskim državam v okolici, te napadejo Izrael. Izrael ne le da preživi, temveč se tudi poveča. Nekaj let kasneje, leta 1967, Izrael v šestih dneh prevzame kontrolo še nad Gazo, ki jo pred tem obvladuje Egipt, Zahodnim bregom, takrat pod okriljem Jordanije, egiptovskim Sinajem in sirijsko Golansko planoto. Egipt podpiše premirje, da bi dobil nazaj Sinaj. Izrael srečno nadaljuje z okupacijo Zahodnega brega in Gaze, teritorialno ločenih območij, sedaj nepovezanih s koridorji, na katerih prebivajo Palestinci. Na ta okupirana območja se začno naseljevati Izraelci, pri tem jemljejo še več palestinske posesti ter Palestincem tu in tam po potrebi jebejo mater, če se ti spomnijo upiranja agresorju. Tudi v času “miru”, če lahko temu tako rečemo, preprečujejo dostop do humanitarne pomoči, dostop do cepiv za covid, konec koncev tudi dostop do dveh delov, kjer večinsko prebivajo.

Nedavni dogodki, ki so privedli do te nujne “obrambe”, ki jo Izrael kruto izvaja nad civilisti v Gazi, so se začeli aprila, v svetem muslimanskem mesecu ramadanu, ko so pripadniki zionistične organizacije Lehave, ki se med drugim bori za preprečitev poroke med Judi in Arabci, prišli v okupiran Zahodni Jeruzalem in vzklikali “smrt Arabcem”. Izraelska policija pa je bila ravno zasedena z zatiranjem palestinskega protesta. Ti so protestirali zaradi odločitve izraelske policije, da se med ramadanom ne smejo zbirati ob svojem najpomembnejšem verskem simbolu v Jeruzalemu, ob Damaščanskih vratih. Hkrati pa ravno ob tem času Palestinci vedo, da se izraelsko sodišče odloča o izselitvi palestinskih družin iz soseske Vzhodnega Jeruzalema Šejk Džare. Palestinski protest izraelska policija zatira s plinom in šok bombami, dokler Palestincem več stotin ekstremistov v skupnem svetem mestu želi smrti. In ker to ni zadosti, Izraelci nekaj dni kasneje nasilno vstopijo na območje Al Akse, mošeje, ki je po religijski pomembnosti za muslimane takoj za Meko in Medino. Potem ko so Izraelci torej prišli gnjavit na njihov del kupole na skali, v svetem mesecu in med sodnim procesom za Palestince tujega sodišča, ki odloča o usodi več kot 80-ih družin, je iz Gaze poletelo 200 raket domače izdelave, ki so nekaj ljudi “ranile”. Ne ubile. Ranile. Tukaj pa se začne Izrael spet braniti, kot že velikokrat v preteklosti.

 V trenutku nastajanja tega komentarja je v Gazi umrlo vsaj 212 ljudi. Izrael je utrpel 10 smrtnih žrtev. Razmerje med žrtvami na palestinski in izraelski strani se približno sklada z razmerjem žrtev na obeh straneh v času vseh preteklih “spopadov”. Glede na razliko v poziciji moči sta že skoraj sami besedi spopad in konflikt vprašljivo uporabni. 

Če bi katera druga država počela to, kar počne Izrael, bi verjetno že posredoval Nato, sigurno bi imeli hujše sankcije, Amerika bi jim že prišla dat mir in vzet nafto ali karkoli že imajo. Gotovo bi vsaj obsodili dejstvo, da se Izraelu vojna zdi meme, saj izraelska vlada med drugimi šalami tudi tvita emojije raketic. 

Kdo razen Izraela danes lahko uniči stavbo medijske hiše, ki je glavni vir novic iz okupirane Gaze? Pod pretvezo napada na Hamas napada kamorkoli že lahko: stavbne komplekse, begunska taborišča, restavracije ob obali ... Kdo razen Izraela lahko uporablja bombe iz belega fosforja, ki dobesedno skurijo dihalne poti? Kdo drug lahko za obrambo pred nekaj ubogimi raketami domače izdelave dobi več kot 300 milijonov evrov od Američanov? Samo in izključno Izrael. 

Leto 1948 je leto, v katerem je okupator dobil mednarodno politično bitko po imenu Izrael, in od takrat je zrasel v sodobnega zatiralca nekega drugega naroda. Dejstvo je, da je Izrael edina država na svetu, ki se eksplicitno definira kot etnično judovska država, v kateri pa 25 odstotkov prebivalstva predstavljajo etnične manjšine; da je edina država, ki drži drug narod za zidom pred celo mednarodno skupnostjo, in to brez kakršnihkoli posledic. Vsakršno nestrinjanje s tem velja za antisemitizem. 

Izrael ima pravico, da se brani. Izrael se bo enkrat moral braniti in upravičiti svoja zločinska dejanja. Najbrž jim bo tako žal, da bodo uvedli poseben dan spomina ali hvaležnosti ali kaj podobno irelevantnega. Morda bodo datum celo uskladili z Američani in potem skupaj zalivali žalost, ker jim je uspelo nek narod pripeljati na rob obstoja. Ali celo čez njega, saj Palestincev takrat verjetno ne bo in bomo mi popravljali vnuke, da je Atlantida tista, ki dejansko ni obstajala, Palestina pa je tista, ki ne obstaja več. 

Antiizraelizem ni antisemitizem. “Smrt Izraelu” je popolnoma upravičena želja tistih, ki situacijo vidijo takšno, kot je – iztrebljanje semitskega ljudstva, ki je nekoč živelo na območju Palestine, in ne sovražnost do Judov. Al mawt li Israil in smrt antisemitizmu.

Izjava