Zadnjih nekaj dni se je v Sloveniji praznovalo. S kolonami proti Brezjam v soboto vnebovzetje device Marije, v petek pa predčasno včerajšnji praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Dva navidez nepovezana praznika povezuje močna simbolika v govorih obeleževalcev. A najprej par besed o vrhovnem poglavarju rimskokatoliške Cerkve.

Papež Frančišek v svojih govorih, enciklikah in molitvah redno obsoja kapitalizem. Posebno oster je bil nazadnje na obisku v Latinski Ameriki, kjer je obsodil idoliziranje kapitala in pozval vernike, naj ustvarijo “resnično skupnostno gospodarstvo”, sistem, ki bo zagotavljal zemljo, nastanitev in delo za vse.

Polna usta skupnega so bila tudi dokaj svežega ljubljanskega nadškofa, frančiškana, Staneta Zoreta. V nagovoru vernikom to soboto je poleg običajnih zgodb o Mariji, Jezusovi materi, izrazil željo, da bi bili medčloveški odnosi bolj podobni tistim med devico Marijo in njeno sestro Elizabeto, ki se je Marijinega prihajajočega otroka najiskreneje razveselila. Citiramo: “Kako drugačno bi bilo naše gospodarsko, družbeno in politično življenje, če bi med nami veljali zakoni srečevanja, kakršne nam predstavlja srečanje med Marijo in Elizabeto. Ko bi se vsak zavedal lastnih sposobnosti in obdarovanosti, in bi to z veseljem uporabljal v dobro vseh. Ko bi bila iz vseh odtenkov našega družbenega in političnega življenja odpravljena zavist, ko drug drugemu ne bi več metali polen pod noge? Ko bi v resnici začeli delati za dobro vseh, za naše skupno dobro? Takrat bi se začeli veseliti uspeha drug drugega, kakor sta se Marija in Elizabeta veselili druga druge. Temelj tega veselja pa bi bilo spoznanje in zavest, da je uspeh kogarkoli izmed nas, ki ga v tem duhu deli z vsemi, dober za vse nas, ker predstavlja naše skupno dobro.” Konec navedka.

Nadškofov govor o delu za skupno dobro in koncu zavisti se sicer zdi dokaj na liniji semimarksističnega papeža, pa vendar je sporočilo, ko ga izluščimo, bližje nasprotnemu ideološkemu bloku. Ko Zore govori o prenehanju zavisti, ne misli zgolj tega. Gre za tiho podpiranje neenakosti, ki jo opravičuje z mehanizmom nevidne roke. Zore najprej pozove k zavedanju lastne sposobnosti in obdarovanosti - podobnosti s kapitalističnimi slogani tipa izkoristi svoj potencial ni naključno. Nato sledi klasični del o nevoščljivosti - sprejmite dohodkovno neenakost in različne materialne pogoje kot nekaj naravnega. Najboljši je seveda zaključek; če vsi ravnamo v skladu z najbolj egoističnimi interesi, bomo ultimativno ravnali tako, kot je najboljše za družbo. Adam Smith se smehlja iz nebes.

Glede na to, da je Zoretov govor v nasprotju s trenutno paradigmo Cerkve, se je logično vprašati, čemu služi. Pasivizaciji Prekmurcev, seveda. Prekmurci so praznovali 96. obletnico združitve z matičnim narodom. Razlogov za praznovanje je seveda bolj malo. Župan Murske Sobote Aleksander Jevšek je tako izpostavil, da ima Prekmurje dovolj tega, da je najmanj razvita regija Slovenije.

Ostali se seveda veselimo dveh vrst uspehov. Najprej povprečnih, za katere mislimo, da so skupni, nato pa naših osebnih. Medtem ko je majsko slovensko povprečje 12,3 odstotna brezposelnost, ko je v osrednji Sloveniji brezposelnih 11 odstotkov ljudi - je v Prekmurju brezposelnih kar slabih 19 odstotkov ljudi. Podobna situacija je pri povprečnih plačah. Prekmurska povprečna plača je slabih 200 evrov nižja od povprečne slovenske in kar dobrih 300 evrov nižja od povprečne osrednjeslovenske plače. Gre za klasično dialektiko centra in periferije.

Ob pregledu statistike je torej morda na mestu nov zaključek. Govori in druge vrste propaganda, ki pripomore k sprejemanju neenakosti, niso toliko namenjeni deprivilegiranim kot ljudem centra. Ti so namreč tisti, ki podpirajo status quo in onemogočajo redistribucijo sredstev.