“Tragedija Afrike je, da afriški človek še ni popolnoma vstopil v zgodovino. Afriški kmet, ki je tisoče let živel v skladu z letnimi časi, čigar življenjski ideal je bil biti v harmoniji z naravo, ki je poznal le neskončno obnovo časa, v ritmu neskončnega ponavljanja istih gibov in besed. V tem imaginarnem svetu, kjer se vse začenja znova in znova, ni prostora za človeško avanturo ali za ideje za napredek … Ta človek se ni nikoli vrgel naprej proti prihodnosti.”

S prebranim citatom je nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy zaznamoval prvi delovni obisk Afrike, točneje Senegala, dobro desetletje nazaj. Ne najboljši začetek, ne?

Njegove retorične napake je poskušal pet let kasneje popraviti François Hollande, ki je pred občinstvom v Dakarju naznanil konec neokolonialne politike, znane pod imenom Françafrique. Francijo in njene nekdanje kolonije pa je označil za enakovredne partnerje. Efektivno je v tej smeri storil malo.

Françafrique se je v preteklosti manifestirala z destabilizacijo Franciji neprijaznih vlad in podpiranjem državnih udarov ter Parizu naklonjenih diktatorjev. Danes je prisotna v blažji obliki, a je še zdaleč od tega, da bi bila prekinjena. Nenazadnje sta Hollandov mandat zaznamovali vojaški intervenciji v Maliju in Srednjeafriški republiki. Obe izključno humanitarne narave, kakopak.

Hollanda je na Elizejskih poljanah lansko leto nadomestil Emmanuel Macron in novembra je prišel na vrsto njegov nagovor Afriki. Za razliko od predhodnikov ga je imel na univerzi v prestolnici Burkine Faso, Ouagadougou.

“Rekli so mi, da je to marksistična, panafriška predavalnica in sem pomislil: to je kraj, kamor moram iti govorit ... Nisem prišel sem, da bi vam povedal, kakšna bo francoska strategija v Afriki, saj te ni več.”

Primerno kraju se je Macron s citatom Thomasa Sankareja poklonil liku tako imenovanega afriškega Cheja. Afriškega Cheja, ki ga je v državnem udaru z oblasti odstranil prijatelj Francije in njene najljubše zahodnoafriške zaveznice Slonokoščene obale, Blaise Compaoré. Njegova 27-letna diktatura je Burkino Faso vrnila nazaj v utečene tirnice neskončnih posojil in reform s pomočjo Mednarodnega denarnega sklada. Množični protesti pred tremi leti so morda res dokončno odnesli Compaoréja, a reforme pod pokroviteljstvom MMF-a ostajajo.

Macron je v predsedniški kampanji nakazal delno spremembo retorike do Afrike, ko je kolonizacijo Alžirije označil za zločin, vendar pa dlje kot predsednik ni šel. Bolj kot dejansko zavedanje zločinov, ta pozicija ter sklicevanje na Thomasa Sankaro in Nelsona Mandelo Macronu služijo kot poziv k premiku v prihodnost. Vendarle je on del neke nove generacije, kot je sam večkrat poudaril.    

Po devetdesetih minutah govora, ki je pihal na dušo mlademu zbranemu avditoriju, so sledila vprašanja občinstva. Ta so se večkrat dotaknila dveh značilno neokolonialnih francoskih orodij v regiji, ki pa ju Macron ne vidi kot take - francoske vojaške prisotnosti in finančne navezanosti nekdanjih kolonij na Francijo.

Emmanuel Macron obljublja še močnejšo vojaško prisotnost in pomoč vojaškemu zavezništvu G5 Sahel, katerega članice so Burkina Faso, Mali, Mavretanija, Niger in Čad, vse nekdaj del kolonialne Francoske zahodne Afrike. K financiranju G5 Sahel je pozval Zahodne zaveznice, obljubo o znatni pomoči pa je dobil iz Saudove Arabije in Združenih arabskih emiratov.

Po Macronovem mnenju to ne predstavlja neokolonializma, saj so tam tudi na željo regionalnih partnerjev. Študentka v Burkini Faso ga je vprašala, kako to, da ima Francija v Afriki več vojakov kot namenja štipendij afriškim študentom v Franciji. Macron je užaljeno odgovoril, da bi morala biti hvaležna tisočim Francozom, ki tvegajo lastna življenja za svobodo in varnost njene države in pozval k aplavzu za njihov pogum.

Podobno nastrojeno pozicijo je Macron zavzel do dveh študentov, ki sta izrazila neodobravanje z monetarno politiko v Zahodni Afriki. Zahodno- in srednjeafriški CFA frank je skupna valuta večine nekdanjih podsaharskih francoskih kolonij. Vzpostavljena je bila po dekretu prvega predsednika Pete republike Charlesa de Gaulla, leta 1945.

Večina držav, ki se je po mirni poti razšla s kolonizatorko, je valuto obdržala tudi po osamosvojitvi. Po tej ureditvi so države CFA frank cone dolžne imeti 50 odstotkov monetarnih rezerv shranjenih na posebnem računu francoske državne blagajne, ki deluje kot garant za valuto, vezane na evro. Francija kot garantka je tudi najmočnejši argument za tovrstno ureditev, ki je ohranila monetarno politiko teh držav nenačeto tudi v času kriz in vojn. Po drugi strani gre za neokolonialno orodje, zaradi katerega so države bolj odvisne in vezane na Francijo. Nenazadnje je delež monetarnih rezerv, s katerimi nekdanje kolonije niso mogle upravljati same, še do leta 2005 znašal 65 odstotkov, v prvem desetletju njihove neodvisnosti pa kar 100 odstotkov.

V značilni pokroviteljski drži Macron zavrača tudi te očitke.

“Nihče ni prisiljen biti član sistema CFA frank. Če se predsednik Burkine Faso jutri odloči, da si ne želi več biti v coni CFA franka, to lahko stori.”

V neoliberalni maniri, s katero je še lansko leto protestnike, ki so na ulicah nasprotovali njegovi trgu prijazni reformi delovne zakonodaje, označeval za lenuhe, cinike in ekstremiste, Macron zavrača tudi odgovornost moderne Francije do njenih nekdanjih kolonij. Logika je sledeča: Francija je bila kolonizatorka, zdaj ni več. Zakaj se torej Afričani še vedno nekaj razburajajo in govorijo o preteklosti?

Delavci doma dobijo isti tretma. Če niste uspeli, ste pač sami krivi. Vsi smo enakopravni, gledanje v preteklost in opozarjanje na sistemske silnice je kontraproduktivno. Tudi rešitve, ki jih ponuja, so enake: podjetništvo, mobilnost, inovacija in podobne modne besede, ki jih slehernik uporablja v prijavah na evropske razpise za projekte za mlade.