Za začetek pustimo ob strani sobotin kongres Iniciative za demokratični socializem. Predpostavimo, da bo tudi po njem Združena levica ali kakšen izmed njenih delov ostal omembe vredna progresivna politična sila in se vprašajmo, kaj bi morala biti prioriteta delovanja te sile. Kulturni boj? Vsekakor, a ta le stežka tvori jedro programa in delovanja. Delavsko upravljanje podjetij? Odlično, a morebiti preveč abstraktno in medijsko slabo pokrito. Univerzalni temeljni dohodek? Super, vendar bi bil vsak premik na tem področju po vsej verjetnosti počasen eksperiment brez hitrih in drastičnih posledic. Boj proti privatizaciji? Da, vendar je ta do sedaj potekal pretežno na abstraktni ravni in je v konkretnih primerih Heliosa in letališča Brnik ter z morebitno izjemo Telekoma zamudil možnost resnega vpliva. V pričujočem pisanju bomo postavili tezo, da je boj za izgradnjo drugega tira med Koprom in Divačo tisti, ki Združeni levici omogoča ideološko artikulacijo, hkrati pa je politično pragmatičen.

Začnimo z ideološko platjo. Gradnja drugega tira predstavlja praktičen, tukaj-in-zdaj primer omejitve, ki jo prosti trg postavlja gospodarskemu in socialnemu razvoju. Kakršnokoli besedičenje o tržnih rešitvah in zasebnih vlagateljih se preprosto ne izide. To pokaže relativno preprosta računica. Ob ceni 1,3 milijarde evrov, o kateri trenutno govori ministrstvo; državnemu vložku “ne več kot 200 milijonov”, kolikor je pripravljen dati finančni minister Mramor, in pridobitvi evropskega sofinanciranja v višini 30 odstotkov, bi vlagatelju še vedno ostal strošek nekaj več kot 700 milijonov eurov. Predpostavimo, da ta vlagatelj pobira uporabnino za drugi tir po formuli, ki trenutno velja, ter da je ta uporabnina ves čas najvišja možna - torej da so od prvega leta dalje zapolnjene vse kapacitete drugega tira. Tudi če ta vlagatelj pridobi super ugodno financiranje z obrestno mero treh odstotkov, mu po 100 letih še vedno ostane skoraj 300 milijonov evrov izgube. Pri tem smo zanemarili stroške upravljanja in vzdrževanja drugega tira in upoštevali 5 odstotno diskontno stopnjo.

Do podobnih rezultatov je z bolj natančno metodologijo prišel tudi Jože P. Damijan, katerega zapisi o tem so dostopni na njegovem blogu (1, 2). Damijan ugotavlja tudi, da podelitev koncesije za izgradnjo in upravljanje 3. pomola v Luki Koper istemu vlagatelju njegove finančne računice ne ponese čez ničlo. Minister Gašperšič se pač lahko postavi na glavo, a zadnjico bo imel še vedno zadaj, finančna konstrukcija projekta pa bo do nadaljnega odprta. Damijan pa se je lotil tudi izračuna morebitnih koristi, ne za zasebnega vlagatelja, temveč državo. Ugotavlja, da bi izgradnja drugega tira državnemu gospodarstvu že po 30 letih prinesla čez 2 milijardi evrov koristi.

Povzetek teh ekonomskih preračunov je enostaven: prosti trg ne more poskrbeti za izgradnjo drugega tira in česa takega nikjer po svetu ne počne. Po drugi strani so tovrstni infrastrukturni projekti nujni tako za donosnost kapitala kot za ohranjanje produktivnih zmogljivosti gospodarstva. Združena levica lahko to izkoristi za ponazoritev internih kontradikcij tržnega sistema. Izhajajoč iz tega primera lahko zgradi argument za večjo vpletenost države tudi v drugih sektorjih, ki jih je prosti trg zanemaril.

Obstaja pa en scenarij, ki bi hipotetično lahko zadovoljil apetite tržnih akterjev in izgradil drugi tir. Vlagatelju bi enostavno dali Luko Koper. Seveda ima ta scenarij nekaj kritičnih predpostavk. Še vedno niso upoštevani stroški upravljanja in vzdrževanja drugega tira. Luka Koper bi morala nadaljevalti z izjemnim dobičkom v višini blizu 20 odstotkov prihodkov, ta dobiček pa bi moral neprekinjeno rasti s 5 odstotno stopnjo, kakršno za rast pretovora v naslednjih 15 letih napovedujejo optimistične študije. Investitor bi moral polovico tega dobička namenjati financiranju drugega tira, kredit pa bi imel nekoliko bolj realno 5 odstotno obrestno mero.

V tem primeru bi se vložek povrnil v približno 50 letih. A poudarjamo: preračuni so poenostavljeni, projekcije optimistične, tako velik odtegljaj dobička Luke Koper bi resno ogrozil njen nadaljnji razvoj, 50 letna doba povračila pa je še vedno visoka. Verjetno bi bila zanimiva, pa še to zelo pogojno, le za vlagatelja v lasti kakšne izmed severno- ali srednjeevropskih držav, ki ga bolj kot kratkoročni dobiček zanimajo upravljalske pravice. A tudi v tem primeru bi bilo verjetno bolj zanimivo in cenejše vlaganje v povezave preko Italije.

A pustimo detajle hipotetičnih scenarijev ob strani. Bistvo je, da bi domnevnemu vlagatelju morali nekaj dati v zameno za financiranje drugega tira - in to nekaj zares velikega. To pa pomeni privatizacijo. Veliko privatizacijo. Nasprotovanje vladnemu načrtu izgradnje in proaktivno zagovarjanje državnega financiranja projekta torej predstavlja boj proti privatizaciji. Natančneje, predstavlja preventivni boj proti privatizaciji in ne zvonenje po toči, kar so bili protesti in druge javne intervencije v primeru prodaje Heliosa, Aerodroma in Mercatorja. Preventivni element omogoča tudi nekaj več časa za pripravo aktivnosti. In gre za boj proti privatizaciji infrastrukture in ključnih gospodarskih sektorjev. Kot tak bi moral biti jedro delovanja Združene Levice.

Zdaj pa se obrnimo še k politično-pragmatični strani zagovarjanja izgradnje drugega tira. Gre za pozitiven predlog, kar Združeni levici ob poskusih označevanja za “vedno proti” stranko nikakor ne bi škodilo. Je tudi predlog s široko podporo med prebivalstvom. V več anketah se je prepričljiva, več kot tričetrtinska večina prebivalcev opredelila za izgradnjo drugega tira. Podpora v gospodarstvu prav tako ni pod vprašajem. Tudi mediji izkazujejo močno afiniteto do poročanja o dogajanju glede drugega tira, kar zagotavlja medijsko izpostavljenost.

In nenazadnje je drugi tir šibka točka Cerarjeve vlade. Vse dosedanje poteze na tem področju so se izkazale za popoln polom - od imenovanja ministra Gašperšiča, ki več kot očitno ni kos nalogi, preko nepopustljivosti financministra Mramorja glede javnega financiranja, pa do neuspele prijave na evropski razpis. Vse te poteze kažejo na tehnokratskost brez kakršnekoli vizije. Na drugi strani pa obstaja, vsaj potencialno, pritisk javnosti - v kolikor ga bo Združena levica ali katera druga stranka sposobna zmobilizirati.

A za razliko od drugih strank lahko Združena levica odločno pozicioniranje glede drugega tira izrabi ne le za rušenje vlade in ne le za krepitev javne podpore, temveč tudi za postopno mobilizacijo proti-privatizacijskega gibanja in artikulacijo nujne vloge države v gospodarstvu ter izpostavljanje kontradikcij prostega trga.